Sanja Rauter s Spodnjega Kamenščaka je po poklicu vzgojiteljica predšolskih otrok, a je imela pri iskanju zaposlitve v tej stroki smolo. Nekaj časa je delala v otroški trgovini, a je bil njen urnik ob majhnih otrocih precej naporen. »Ko sem bila na porodniškem dopustu, sem imela čas za razmislek. Od nekdaj sem rada pekla, to mi je bila sprostitev, in tudi ko smo imeli kakšno praznovanje, so me sorodniki zmeraj prosili, naj kaj spečem. Z možem sva se strinjala, da službe, v kateri sem zadnji dve leti pogosto delala od jutra do večera, ne morem več opravljati, in nagovarjal me je, naj poskusim s peko,« pripoveduje Rauterjeva. Tako se je odločila, da poskusi, in leta 2021 opravila nacionalno poklicno kvalifikacijo za slaščičarko. Septembra istega leta je zaživela Babičina hiša. »Začetek je bil težek, ker začneš praktično z nič, imeti moraš pa vse. Tako smo najprej uredili neki manjši prostor, da smo izpolnili pogoj za odprtje dejavnosti, lani pa smo dogradili kuhinjo,« razlaga. Peke se je sprva lotila sama, nakar se je povpraševanje tako povečalo, da je kmalu potrebovala pomoč. Tako je zaposlila svojo mamo Marjano, občasno pa ji na pomoč priskoči še en par pridnih rok.
V stalni ponudbi Babičine hiše so piškoti iz skrbno izbranih lokalnih sestavin, med njimi veganski kukiji, sacher piškoti, polnjeni medenjaki, piškoti s sivko, pirini mašinčki, ovseni kukiji, orehovi piškoti, medeni piškoti brez glutena, linške očke, huzarski krapki in ajdovi poljubčki. Za te kot tudi za piškote iz bučnih semen in ajdovo torto s skuto in medom so prejeli certifikat Jeruzalem Slovenija, ki označuje najvišjo kakovost lokalnih izdelkov. Za piškote je Rauterjeva z možem izbrala tudi posebno embalažo, odločila sta se za steklene kozarce.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Panonski MuzBes premierno nastopil na Dunaju
Pod tem imenom nastopata Norma Bale in Iztok Rodež
Na željo strank spečejo tudi druge vrste piškotov, kremno in slano pecivo, veliko povpraševanja je tudi po tortah. »Vsak teden spečemo od deset do petnajst tort, včasih jih je samo v soboto deset. Stranke jih prevzamejo pri nas, po kosih pa jih je mogoče kupiti v Renkovcih na Luštni domačiji in v trgovini Belocal v Ljutomeru,« pove Rauterjeva, ki dodaja, da piškote prodajajo še po drugih lokalnih trgovinah v Stročji vasi, Murski Soboti, Lenartu, Ormožu, Vučji vasi in Lendavi.
Najraje peče torte za otroke
Ime podjetja ni izbrano naključno. »Kuhinja, v kateri se pogovarjava, je bila še pred nekaj desetletji kuhinja moje babice. Naša hiša namreč stoji na temeljih tiste hiše in spominjam se, kako sem jo kot majhna opazovala pri pripravi klasičnih jedi, kvasenic, potic … Za ime se je bilo sprva kar težko odločiti, moj mož je imel neke predloge angleških imen, a mi niso bili všeč. Zdelo se mi je, da ne pristajajo temu okolju, zato sem naposled predlagala babičino hišo, ker stoji na tem mestu, pa tudi tradicija mi veliko pomeni. Želim ohranjati klasične recepte, zato ob praznikih pečemo tudi potico,« pove Sanja Rauter, ki od vsega najraje ustvarja otroške torte. »Že v osnovi imam rada otroke in otroci pri željah za svojo torto nimajo omejitev, tako da mi je vsaka torta, ki si jo zaželijo, izziv. Pa tudi veselje – ko pride otrok s starši po torto in se mu ob pogledu nanjo zaiskrijo oči, je to lep občutek.«
Pred kratkim je zaživela tudi spletna stran Babičine hiše s spletno trgovino, za katero skrbi Sanjin mož, ki se sicer ukvarja z informatiko. Namen te je predvsem, da postane Babičina hiša še bolj prepoznavna, čeprav se je glas o njihovih izdelkih že dodobra razširil po Sloveniji, najdlje pa so piškoti potovali v Srbijo. »V dveh letih se je zgodilo ogromno vsega in takšnega odziva ob odprtju nismo pričakovali, zato gremo korak za korakom. Želim pa si, da bi nas bilo v prihodnosti več zaposlenih, da bi se sama lahko posvetila samo še nekim detajlom in tortam. Več glav več ve in ker sem čisti samouk, je včasih dobro, da ti še kdo drug kaj svetuje. Enkrat bi rada izdala še knjigo z recepti, klasičnimi z modernim pridihom, nekoč pa morda odprla tudi svojo slaščičarno. Predvsem pa mi je najpomembneje, da ljudi še naprej osrečujemo ob njihovih praznovanjih. Najlepše je namreč, ko ti nekdo v soboto zvečer, ko utrujen od celega dneva že napol spiš, napiše: 'Torta je bila super!' To je največja potrditev.«