vestnik

Branko Majerič o industrijskem kmetijstvu: “Pa to te more vrag vzete!”

Glorija Lorenci, 12. 8. 2019
Glorija Lorenci
Branko Majerič in njegov diskasti rahljalnik. “Zdržal bo še 50 let na tej kmetiji,” pravi. Foto: Glorija Lorenci
Popularno

Branko Majerič kmetuje v Moškanjcih, v osrčju Lükarije, in že leta kmetuje na poseben način. Gre za tehnologijo plitve kompostirne obdelave.

Na kmetiji, ki šteje že nekaj stoletij, na 40 hektarjih njiv prideluje ječmen, nekaj koruze, sojo, repo, nizki fižol; dve tretjini zemlje ima v najemu. Je eden od šestih pridelovalcev ptujskega lüka. Njegove njive že skoraj dve desetletji niso videle pluga in požvižga se na to, ali bo glifosat prepovedan. Za kmeta ima nenavadno veliko prostega časa. Nič manj pridelka kot njegovi kolegi, ki kmetujejo konvencionalno, a veliko manjše stroške. In njegovo kmetovanje pomaga popravljati škodo, ki smo jo povzročili okolju.
Že dolgo je vdovec, tri otroke je pripeljal do kruha. Eden od sinov bo kmetijo peljal naprej, pravi Branko, a ob redni službi. Ker ta način kmetovanja ne zahteva 12 in več ur na dan od človeka, že dve sta dovolj. Ko se zvečer končajo poročila na televiziji, sede za računalnik, se priklopi na youtube in spremlja, kako kmetujejo po svetu.

Še pred leti se je kdo posmehnil ob njegovem "brezornem" gospodarjenju in kmetiji, na kateri ni modernega težkega traktorja, številnih bran, plugov, mulčerjev in sejalnic za vsako kulturo posebej. Danes je to ogledna kmetija, kamor prihajajo ljudje, ki želijo kmetovati kot on, z uvedbo tehnik minimalne obdelave tal. Že dolgo sodeluje z obema fakultetama za kmetijstvo, mariborsko in ljubljansko, na njegovi zemlji potekajo raziskovalni projekti. Je eden od pobudnikov za nastanek Slovenskega združenja za ohranitveno kmetijstvo. Slednje se v svetu vedno bolj uveljavlja in je razširjeno na približno 13 odstotkih vse rodne zemlje. Vsako leto se delež poveča za deset milijonov hektarjev in vse bolj pridobiva sloves, da gre za edini model kmetijstva, ki omogoča preživetje kmetov v prihodnosti, ki daje odgovore na klimatske spremembe in ohranja krajino zdravo. V Evropi se počasneje širi kot v svetu, v Sloveniji naj bi bilo v sistemu ohranitvenega kmetijstva približno enajst odstotkov njiv, največ na ptujskem območju. Slovenija je v Evropski zvezi za ohranitveno kmetijstvo 16., najmlajša članica.
Predvsem pa je Branko Majerič sijajen sogovornik, zato mu je treba prepustiti oder. Škoda le, da se ne da v članek ujeti njegove prleške govorice. "Pa to te more vrag vzete!" ko govori o industrijskem kmetijstvu. In: "Toga nigi nega!" o praznih njivah.

O razumevanju zemlje

"Vedno me je zanimal stik človeka in zemlje. Da daš seme v zemljo in iz tega nekaj zraste, to je čudežno. Matematike se lahko učiš iz knjig, kmetijstva pa tako, da prideš na njivo, da zemljo primeš v roko, da jo čutiš, da veš, ali je prav vlažna za to, kar bi rad delal. Ko je suha, je trda, ko je primerno vlažna, je najbolj mehka in prhka, ko je preveč zalita, pa je itak blato. Nekoč so ljudje zemljo poznali, ker je bilo treba iti za plugom. Trpele so krave ali konji, če ni bila prava, pa tudi človek, ki je držal plug in hodil po brazdi. Vedeli so, kdaj orati. Danes lahko greš v klimatiziranem traktorju kadarkoli na njivo, nihče ne razmišlja, kakšno škodo dela prsti s težko mehanizacijo, ko je premokra ali presuha. In če misliš, da je zadosti gledati zemljo dol s traktorja, ne da jo primeš v roko - boljše, da vse pustiš. Ker je ne boš nikoli razumel. Ampak meni se zdi, da vedno manj kmetov jemlje zemljo v roke. Nekdaj so rekli: 'Tu bo pšenica, tu bomo imeli krompir, tu ne bo nikoli ječmena, ker ni prava zemlja zanj. Tam bodo travniki in tam ne bomo orali.' Danes je povsod vse. Kmet mora svojo zemljo poznati tako dobro, kot mora mož poznati svojo ženo. Če se dobro poznata, se razumeta. Pride včasih do težave, ampak če se razumeta, jo lahko premostita. Če se ne, pa je vsaka težava katastrofa. Pri zemlji je enako."

Iskanje nove poti

"Na naši kmetiji že leta ne orjemo. Zmeraj sem imel za primerjavo gozd, v katerem nihče ne orje, brana in mulči, pa je letnega prirasta devet ton na hektar. Kaj vse moramo narediti v poljedelstvu za devet ton pridelka! Tam sredi devetdesetih se je preko spleta že dalo priti do informacij - meni ta informacijska tehnologija ni najbolj pri srcu, ampak za pridobivanje znanja je pa imenitna. Skoraj nam že ne bi bilo treba več hoditi v šole. Premleval sem - tukaj na Ptujskem polju je lažji tip tal, 20 do 25 centimetrov prsti, potem pa si že na belem gramozu. In zakaj zdaj globoko orati, kot je bila praksa, in to kamenje prestavljati z enega mesta na drugo, pri tem trošiti ogromno nafte in časa? Zakaj res to počnemo?
S kolegom Milanom Rebernikom sva začela iskati nove poti in prišla do objave kmetijskega strokovnjaka dr. Rolfa Derpscha '10 korakov do uspešnega prehoda na direktno setev'. Derpsch je utemeljitelj nasvetov no-tilla (no-ne, till-oranje, op. p.), direktne setve v predhodno neobdelana tla. In tako sva prišla do podatkov, da imajo v svetu že nekajdesetletne izkušnje s to tehnologijo in da je na vseh kontinentih na milijone hektarjev polj, kjer kmetujejo brez posegov v tla. Ali z minimalnimi posegi in tako imenovano kompostirno obdelavo. Ne pa v Evropi. Le zakaj?"

Ne s krampom in lopato!

"Na naših njivah že sedmo leto teče trajni poskus, v katerega sta vpeti obe fakulteti. Preizkušamo tehnologijo čistega no-tilla in tehnologijo minimalnega posega v tla, ki mu mi rečemo plitka kompostirna obdelava do deset centimetrov globine. Združili smo dobro kmetijsko prakso naših prednikov in sodobno. Človek nikoli ni šel na njivo s krampom in lopato, zmeraj z motiko. Zato je vsa kmetijska mehanizacija, ki ima za osnovo lopato ali kramp, za njive slaba. In taka je malone vsa. Šele leta 2011 smo po spletu naključij našli na Nizozemskem diskasti rahljalnik, orodje za plitvo kompostirno obdelavo z diski, ki oponašajo delo motike. Mene je to tako presunilo, da sem rekel kolegu: 'Greva v to tovarno, da vidimo, kaj ti ljudje spočenjajo.' V tisti mali tovarni na meji med Nizozemsko in Nemčijo, ki proizvaja za ameriški, ne evropski trg, smo ugotovili, da je tam živel kmet, ki je že pred petdesetimi leti začel razmišljati, kako bi zemljo obdeloval brez pluga. Jebemti, sem rekel, mi smo prišli v srce stvari, ki jo hočemo nadaljevati. Študirali smo literaturo, hodili po svetu in vedno bolj je bilo jasno, da je Evropa s svojim načinom industrijskega kmetijstva v slepi ulici. Medtem smo že začeli pošteno čutiti klimatske spremembe, začeli smo opažati, da v naravi ni več nekdanjih normalnih ciklusov. Kmetijstvo je produciralo, veliko produciralo, ko je dalo pridelke na svetovni trg, pa jih ni moglo prodati, ker so bili predragi.

Zgodba je zapletena, po preprosti kmečki logiki pa jasna. Postali smo ujetniki evropske industrije kmetijskih strojev in fitofarmacije. Evropska industrija gradi stroje, ki zahtevajo čim več posegov v tla in čim več različnih strojev. Kar je ekološka katastrofa. Istočasno pa fitofarmacija v Evropi ne želi razvijati listnih herbicidov za borbo proti plevelom, ampak talne herbicide, zaradi katerih imamo probleme s podtalnico. Tega problema se zavedamo. Še večji problem, ki se ga ne, pa so ostanki talnih herbicidov v prsti. Ko ste ga uporabili pri glavni kulturi, vam je proizvajalec v navodilu k herbicidu že vnaprej povedal, da morate za naslednjo kulturo njivo globoko preorati, če hočete, da kaj vzkali. In tako lepo delajo z roko v roki in temu streže tudi subvencijska skupna evropska politika. Jaz sem ponoreval, ko sem to odkrival. Tega se več ne grem, sem si rekel, ne bodo kovali profitov na mojih žuljih.
In potrjuje se, kar je že Derpsch napisal - da so prihranki pri ohranitvenem kmetijstvu naravnost neverjetni. Poraba nafte je ne 50, ampak 200 odstotkov nižja kot pri klasiki, ko pa smo začeli računati ekonomiko, povezano z opremljenostjo kmeta s stroji, pa so prihranki abnormalni. Ne potrebuješ plugov, takšnih in drugačnih bran, mulčerjev in 'hudih' traktorjev, ki bodo te stroje nosili - zadostujeta diskasti rahljalnik in specialna sejalnica za direktno setev. In to je vse. Nakup številnih strojev na kmetiji pomeni strašen denar, če k temu prišteješ še nafto, pa vsa škropiva in gnojila - pa saj te mora vrag vzeti! Zanimivo, da na evropskih sejmih kmetijske mehanizacije teh strojev ne boste našli. Zato smo zavihali rokave in danes imate v Mariboru že podjetje, ki je postalo regijski zastopnik za ameriško firmo, ki prodaja sejalnice in rahljalnike za ohranitveno kmetovanje."

Trije stebri


"Ohranitveno kmetijstvo stoji na treh stebrih. Prvi pravi, da je treba zelo malo, največ deset do petnajst centimetrov, posegati v tla ali nič. Drugo železno pravilo je, da skrbimo za stalno pokritost tal. Z organskimi ostanki ali živimi rastlinami. Zato je zame slama od ozimine na njivi skoraj več vredna od zrnja. Pri nas nikoli ne puščamo odprtih njiv čez zimo, tako tla ostajajo rodovitna in vitalna. Mene bolj prizadene, če vidim poleti golo njivo, kot če bi na njej rasla ambrozija, ki še ne cveti.
Tretji steber pa so vrtenje poljščin, kolobar, in vmesni dosevki. Mi smo že pozabili na kolobar, mislimo, da je kolobar pšenica, koruza, trava pa tu in tam krompir. To sploh ni kolobar. Sedeminštirideset vrst vmesnih posevkov nam je na voljo, mi pa jih poznamo kakšnih pet."

Dva pridelka

(Na njivi.) "Tudi sociološki učinek ni zanemarljiv. Ljudje pravijo, da je dober kmet tisti, ki je 24 ur na dan vpet v delo. To sploh ni res. Lahko si vpet 24 ur, pa ne boš mogel preživeti. Ni čudno, da mladi bežijo s kmetij, kdo pa si bo želel takega dela. Z ohranitvenim kmetijstvom ti ostaja časa na pretek. Imam čas iti na pivo, pogledati na kako drugo kmetijo, iti v tujino na ekskurzijo z našim združenjem, razpravljati, se pogovarjati, kot se zdaj midva - stvari pa tečejo. In enako obetavno je za male kmetije, ker so investicije v mehanizacijo minimalne v primerjavi z industrijskim kmetovanjem in ker lahko uspešno kmetuješ tudi ob službi.
Ohranitveni način kmetovanja mi omogoča dva pridelka, ker tla pod zastirko zadržujejo vlago in zastirka drži plevele v šahu. Če Bogec še kaj vrže z neba, sem itak zmagal. Posevek soje je zdaj pred cvetenjem. Pa mi rečejo: Zakaj soja? Saj ne dobiš subvencije zanjo. Ampak to je rastlina, ki se sama preskrbi z dušikom, samo stročnice to zmorejo, in ker gosto pokrije tla, pleveli nimajo možnosti. Ne potrebujem glifosata. Pridelal bom krasno krmo za živali in še obogatil tla. Z minimalno dela in finančnega vložka. Na strniščih že raste koruza in bo do jeseni pripravljena za silažo, zdaj grem na drugo žitno strnišče posejat sojo. Pol ure dela na hektar in minimalna poraba nafte. Potem pa bom samo še gledal, kako raste. Ampak enako kot pridelek je pomembno to, da so tla vedno bolj rodovitna in živa - glejte, koliko deževnikov je v njih! -, ker gradimo na bioloških in ne kemijskih procesih. Kaj ti pomaga pridelek, če je zemlja vse bolj uničena!"
kmet branko majerič moškanjci ptujsko polje ptujski lük