vestnik

Bronja Žakelj: "Kdo pa pri 15-tih letih govori o smrti mame, mame otrokom ne umirajo!"

A. Nana Rituper Rodež, 2. 8. 2020
A. Nana Rituper Rodež
Z Bronjo Žakelj se je pogovarjala Eva Premk Bogataj.
Popularno

Ne žalujem za tem, kar je šlo, ampak za tem, kar nikoli ne bo, pravi Bronja Žakelj, avtorica romana Belo se pere na devetdeset.

bronja-žakelj, trubadurji, pišk, hranilnica, beletrina
A. Nana Rituper Rodež
Literarno glasbeni večer z Bronjo Žakelj o njeni s kresnikom nagrajeni knjigi Belo se pere na dvetdeset.

Pred dvema letoma je izšel njen prvenec, za katerega je dobila nagrado kresnik, govori pa o umiranju, raku, soočanju z izgubami, predvsem pa o samoti in bolečini, ki jo občutimo ob odhajanju bližnjih. Roman je doživel več ponatisov in prevode v druge jezike, izjemno priljubljen je tudi pri bralcih, saj se nanj v knjižnicah še vedno čaka tedne.

Pisateljica in kresnikova nagrajenka Bronja Žakelj je bila v okviru Beletrininih trubadurjev, ki potujejo po Sloveniji, da bi se srečali z bralci, gostja Knjižnice pod zvezdami, ki jo pripravlja Pokrajinska in študijska knjižnica. Na literarno glasbenem večeru se je z njo pogovarjala literarna zgodovinarka Eva Premk Bogataj.

bronja-žakelj, trubadurji, pišk, hranilnica, beletrina
A. Nana Rituper Rodež
Na literarno glasbenem večeru so nastopili pisateljica Bronja Žakelj ter Tinkara Kovač s glasbeniki, med katerimi je tudi domačinka Julija Fajhtiner.

V romanu iskreno spregovori o tem, kako je kot deklica doživljala smrt svoje mame in kako so se ob tem vsi zavili v tišino. Vrne se v otroštvo na Vojkovi, ki je s tem postala ena najbolj znamenitih ljubljanskih ulic. Na Vojkovi smo živeli prvih 14 let, pripoveduje Bronja, in na tista prva leta mojega otroštva so moji najlepši spomini, to je čas, ko smo bili vsi skupaj, jaz, oče, mama, brat Rok, babica Dada. In mami je bila še živa. Naše majhno stanovanje je bilo vedno polno ljudi in v zakajeni kuhinji se je ves čas nekaj dogajalo. Kot konec srečnega obdobja pa pomeni selitev iz Vojkove, ko so se iz preselili v novo in lepo opremljeno podstrešno stanovanje. »Zdelo se je, da je vsega mojega lepega konec. In moja mami je umrla le nekaj mesecev kasneje…«

bronja-žakelj, trubadurji, pišk, hranilnica, beletrina
A. Nana Rituper Rodež
Julija Fajhtinger je članica skupine Tinkare Kovač, poleg tega pa je uspešna tudi na samostojni glasbeni poti.

Spominja se, da ko je umrla, je nastala tišina, z razliko hrupa prejšnjih let, je bila potem tišina. O mami se pri nas, da bi naju z bratom zaščitilo, ni govorilo. Jaz pa sem to tišino težko doživljala. Ves čas sem se bala, da bom pozabila na mami, kakšen glas je imela, njeno podobo, kako me je cartala… Zato sem si vse to ves čas vrtela v glavi in pisala dnevnik, da je ne bi pozabila. Tišina, pravi, je najslabša možna pot. »O smrti doma nismo govorili, tudi v šoli ne. Kdo pa pri 15-tih letih govori o smrti mame, mame otrokom ne umirajo!«

bronja-žakelj, trubadurji, pišk, hranilnica, beletrina
A. Nana Rituper Rodež
Tinkara Kovač in njena glasbena skupina.

Ganljiv je tudi zapis o valeti, kako je Bronja čakala mamico, da pride, kot so prišle mamice sošolcev. Pogledovala je proti vratom in upala, da jo bo zagledala. Mama, ki je bila več let bolna, je spomladi tistega leta obležala. »In mamica je prišla, bila je spet tako lepa, najlepša. Ne vem, kje je zbrala vso to moč, da je vstala iz postelje. Že naslednji dan je obležala, takrat dokončno. Če en teden je ni bilo več. Z isto modro oblekico in belimi balerinkami, ki sem jo nosila na valeti, sem šla na pogreb.« Vse te težke trenutke, ki jih ni bilo malo, pa opiše z izjemnim občutkom in tudi posebnim smislom za humor.

Podrobneje pa v Vestniku.