vestnik

Po 45 letih v Nemčiji se še vedno počuti kot Prekmurec

Majda Horvat, 7. 1. 2020
Nataša Juhnov
Franc Petek
Popularno

Naprej ga je gnalo tudi zelo težko življenje njegovih staršev in starih staršev, zato si je sam želel boljše življenje

Franc Petek je peti razred osnovne šole še obiskoval v Turnišču in živel pri starih starših, izmenjaje pri maminih in očetovih, potem pa je tudi on odšel v Nemčijo, kamor so s trebuhom za kruhom šli tudi njegovi starši. V Nemčiji je dokončal osnovno in srednjo šolo ter študij in v kraju Ravensburg odprl arhitekturni biro, ki se zdaj posveča predvsem obnovi verskih objektov. »Čeprav v Nemčiji živim že skoraj štiriinpetdeset let, sem še vedno Prekmurec. Drugače tudi ne more biti, kot da si to, kar nosiš v srcu,« pove v lepem narečju s tujim naglasom, čeprav mora za to prevajati svoje misli iz nemščine. Zaradi lažjega poslovanja v Nemčiji je uradno nemški državljan, toda ob domu v Ravensburgu ima še enega, v Nedelici. Z ženo Nemko večkrat prihaja v Prekmurje, vsaj štirikrat na leto pa prideta tudi njegova zdaj že odrasla otroka. »Kadar pridemo sem, smo tu doma. Tudi v Nemčiji sem doma, vendar je zame tukaj spet drugačen dom.

franz-petek, arhitekt, ravensburg
Nataša Juhnov
Franc Petek


Za binkošti ali risale se je možila hčerka, 'gostüvanje' pa smo imeli v Ravensburgu in v Nedelici. Tukaj so naši znanci in sorodniki, tudi deset kolen nazaj, in ti štejejo tako, kot da si sam 'tükar'pripoveduje sogovornik. Na domači kraj ga vežejo spomini na otroška leta, ob sorodnikih pa tudi nekdanji prijatelji, ki so to ostali in s katerimi se ob svojem prihodu v Prekmurje rad sreča. Franc je prišel v Nedelico s soprogo konec prejšnjega tedna in je tu dočakal novo leto. Potem pa se bosta morala kar hitro vrniti, saj je veliko dela ostalo nedokončanega, pove Franc, delavce pa je zelo težko dobiti.
»Veste, v Nemčiji nenehno živimo v stresu. Delamo od šestih zjutraj do desetih zvečer, tudi v soboto in še v nedeljo dopoldne. Ko pa pridem v Prekmurje, ugasnem avtomobil, vzamem psa in greva na sprehod. Nikogar ne zanima, ali hodim v umazanih čevljih ali 'črejvlaj', če dežuje. V Nemčiji pa je tvoj videz zelo pomemben. Ta pritisk čutiš tako od tistih 'zgoraj' kot od okolice. Tukaj pa si tega razbremenjen. Tukaj lahko s sosedom stojiš in se pogovarjaš. Tudi tam to lahko, vendar ti bo čez dve minuti rekel: žal nimam več časa, moram iti,« je pripovedoval sobesednik. Z mladimi pa itak ni mogoče več navezati takih stikov, saj so, tako Franc, preveč pripeti na svetovni splet in kot da bi imeli kot konji nadete plašnice, da ne vidijo ne levo ne desno.
Takoj ko je prišel v Nemčijo, je Franc postal član tamkajšnjega pihalnega orkestra, zelo hitro pa se je vključil tudi v tamkajšnjo družbo. Morda zato, ker je prišel kot otrok, s tem ni imel težav in tudi zelo hitro se je naučil jezika. Drugače pa je integracija odvisna od tega, kako se vsak sam odloči, pove. Prav tako je prepričan, da je vsak sam odgovoren za svoj uspeh v življenju, ne glede na to, kje živi.

franz-petek, arhitekt, ravensburg
Nataša Juhnov
»Zdaj imam vse, tudi avtomobil, da se lahko pripeljem v Prekmurje, kjer imam hišo in kjer sem lahko Prekmurec,« pove Franc Petek.


»Morda pa bo tudi katerega od bralcev moja zgodba inspirirala, da se mu bo prižgala 'svejča', da lahko vsak v življenju nekaj doseže, če si to res želi in se za to trudi. Ne glede na to, ali si v Nedelici, v Sloveniji ali Nemčiji. Nikomur nič ne pade z neba, če se sam ne zavzameš in narediš koraka naprej,« pove Franc. Marsikaj se da doseči, pravi, in vsak trud se obrestuje, kajti če bi bilo drugače, ne bi bilo niti pogovora za pričujoči zapis, še doda.
Njega je gnalo naprej tudi zelo težko življenje njegovih staršev in starih staršev, zato si je sam želel boljše življenje. In to mu je tudi uspelo. »Sam sem dosegel veliko. Ničesar nisem imel in kot otrok sem, ker nisem imel čevljev, stopil v topel kravjak, da sem si ogrel noge. Zdaj imam vse, tudi avtomobil, da se lahko pripeljem v Prekmurje, kjer imam hišo in kjer sem lahko Prekmurec. Srečen sem s tem, kar imam, in bom srečen, če bo tako ostalo. V Nemčiji imamo pregovor, da lahko poješ prvi zrezek, nato drugega, tretjega že s težavo, po četrtem pa bruhaš in ostaneš brez vsega. Zato sem zadovoljen s tem, kar imam, in vse, kar bo še prišlo zraven, je zame že razkošje. Če pa bo še mir na svetu in zdravje, kar želim tudi vsem vam, potem je to tisto največ,« je o svojih novoletnih željah povedal Franc Petek, človek z dvema domovoma.