vestnik

Kevin Kuster si drugačnega življenja sploh ne predstavlja

Tadeja Lepoša, 3. 3. 2021
Osebni arhiv
Kevin Kuster na svoji domačiji redi tudi škotsko govedo, za katero je značilno, da je brez rogov.
Popularno

Mladi gospodar želi ohranjati kakovost, na domačiji Weber redijo tudi govedo pasme črni angus in orjaške zajce.

V današnjem času je hrana iz lokalnega okolja, za katero vemo, od kod prihaja, med potrošniki vedno bolj iskana. Tega se zaveda tudi Kevin Kuster, ki s pomočjo družine vztrajno razvija zgodbo domačije Weber z več kot 150-letno tradicijo. »To kmetijo so postavili moji predniki. Sam sem priimek prevzel po mami, oče se namreč piše Veberič, ta pa izhaja iz avstrijskega priimka Weber, ki so ga iz političnih razlogov okoli leta 1900 poslovenili. Ker na domačiji še vedno stoji kamen iz leta 1868, na katerem je razločno vgraviran ta priimek, sem se odločil nadaljevati tradicijo s prvotnim priimkom,« razloži Kuster zgodbo o družinskem izročilu.
Na idilični majhni kmetiji v Spodnjih Ivanjcih imajo poleg prašičev različne pasemske živali za prodajo. Redijo škotsko govedo črni angus, za katero je značilno, da je brez rogov in daje v kulinariki izjemno cenjeno sočno in marmorirano meso, prav tako vzrejajo cesarske kokoši, ki so v preteklosti igrale pomembno vlogo na dvoru habsburškega cesarja Franca Jožefa. »Sulmdolske kokoši so znane predvsem po odličnem mesu in znesejo nekaj manj jajc od navadnih. Približno petintrideset kokoši znese približno dvajset jajc, peteline pa večinoma gojimo za hrano,« pravi 25-letni gospodar. V primerjavi z navadno rjavo nesnico so te kokoši bolj odporne in prilagodljive, »večino hrane pa najdejo same na paši«. Doma imajo še svojo valilnico, kjer se valijo enodnevni piščančki, vzrejajo kokoši pred nesnostjo, peteline, pa tudi jarčke oziroma piščance, ki jih dajejo v pitanje, pravi.

kevin-kuster, domačija-weber
Osebni arhiv
Na domačiji Weber imajo tudi orjaške zajce, njihova telesna teža lahko v povprečju presega sedem kilogramov. Foto Osebni arhiv

Več glav, več odgovornosti 
Imajo tudi vzrejo sivih orjakov, to so največji in najtežji poznani pasemski kunci, njihova telesna teža v povprečju presega sedem kilogramov, v dolžino pa lahko zrastejo do 70 centimetrov. Poleg velikosti so zanje značilni zelo veliki uhlji ter močne in robustne noge, še zlasti sta veliki zadnji taci. Nekateri zajci so tako lepi, da pobirajo nagrade in so zmagovalci, še pravi Kuster. »To so bile moje prve živali. Z njimi sem se naučil, kako pravilno skrbeti za živali. Na začetku jih je bilo za peščico, a so se pri nas počutili dobro. Ker so pač zajci, so se kar hitro razmnožili, tako jih imamo danes približno trideset,« v smehu pristavi mladi gospodar.
Na kmetiji veliko hrane pridelajo sami. Krave so na pašnikih vse leto, ko so v hlevu, pa ni nobena privezana. Tudi njihove kokoši imajo svoj travnik in velik premični dom. Pravzaprav živijo v prevoznem in ograjenem kokošnjaku, ko ta prostor popasejo, jim mobilno hiško prestavijo na svežo travo. Prašiče pa redijo na globoki stelji in z občasnim dostopom na prosto. »Kmetija za zdaj ni ekološka, je pa to nedvomno ena največjih želja,« pravi Kuster. Sicer bi glede na povpraševanje lahko povečal vzrejo vseh živali, a se kot preudarni gospodar za to ni odločil, saj želi ohraniti kakovost. »Držimo se pravila 'več glav, več odgovornosti’, zato za zdaj ne nameravamo večati števila živine.« 

Odločitev ni padla čez noč 

Njegova ljubezen do kmetovanja izhaja iz otroštva, ko je očeta spremljal pri vseh kmečkih opravilih, seveda tudi pri svojem najljubšem, vožnji s traktorjem. Med odraščanjem so prišla obdobja, ko mu je bilo tovrstno delo odveč, a zdaj vse bolj spoznava, da je »življenje na kmetiji, delo na zemlji in z živalmi velik privilegij. Vse me zanima. Od kmetijske mehanizacije do vsakdanjih opravil.« Kuster v tem uživa, prepričan pa je, da se mladi za kmetovanje ne odločajo, ker je bilo dolgo stigmatizirano in zaničevano. Če boste na primer mladostnika vprašali, kako se počuti, ko mu nekdo reče, da je kmet, bo verjetno dejal, da se počuti ponižanega, manjvrednega. Ko pa odrasteš, ugotoviš, da beseda kmet pomeni neke prioritete, zato meni, da bi morali kot družba narediti več, da bi s tega poklica »odlepili negativno etiketo«. Priznava, da tudi sam odločitve, da bo nadaljeval tradicijo kmetijstva v družini, ni sprejel čez noč. »A mi je z leti vse skupaj zlezlo pod kožo, tako si zdaj drugačnega življenja sploh ne predstavljam. Ni lepšega kot opazovati živali, ko gredo veselo na pašo. Živali imajo res sproščujoč učinek na ljudi.«

kevin-kuster, domačija-weber
Osebni arhiv
Kevin Kuster je svojim cesarskim kokošim naredil premično hiško. Osebni arhiv

V kmetijstvu ni polovičarstva 
Življenje na kmetiji prinaša veliko odgovornosti, predvsem ko se ukvarjaš z živinorejo. »Ni bolniškega dopusta, delo mora biti opravljeno, tudi če imaš vročino. Nikoli ni niti počitka, redko si lahko privoščiš dan dopusta.« Kot pove, v kmetijstvu ni polovičarstva, posvečen mu moraš biti z ljubeznijo. Če tega res ne počneš z vsem srcem, ne zdržiš tempa, saj delo poteka od jutra do večera vsak dan, tudi ob nedeljah in praznikih vstajajo pred peto uro. Odvisno je od letnega časa in vremena, zato je treba spremljati tudi vremenske napovedi. Kevin Kuster ob tem še hodi v službo, zato je organizacija dela toliko bolj pomembna. »Vsako jutro najprej na pašo spustim kokoši, nato grem v službo, ko pridem domov, nahranim in uredim živino ter poberem jajca. Večja opravila, kot je kidanje gnoja, pa postorim ob koncu tedna. Takrat opravim večino dela, da se med tednom lahko posvetim službi.« Kljub fizičnemu naporu, ki ga zahteva kmečko delo, mu ob koncu dneva zadovoljstvo prinaša misel, da je opravil nekaj dobrega.

kevin-kuster, domačija-weber
Osebni arhiv
Kevin Kuster je 25-letni živinorejec iz Spodnjih Ivanjcev. Na njihovi domačiji redijo predvsem pasemske živali. Osebni arhiv


Idej za prihodnost ne manjka. Med drugim želi za kokoši narediti še eno mobilno hiško in začeti vzrejo kopunov. »S tem mesom želimo oskrbovati najboljše slovenske restavracije. Meso kopunov je izjemne kakovosti, mehko in sočno. Nekoč je bilo to meso za premožnejše, ki so si ga lahko privoščili, tudi danes je izjemno cenjeno.« Med njegovimi cilji je najpomembnejši ta, da obdrži stranke in razvija posel naprej, tudi v smeri živinoreje. »Želimo povečati število goveda. To počasi uspeva, cilj ostaja dvajset glav živine, tudi krav dojilj in telet,« mladi gospodar sklene misli. 

Kaj zdaj berejo drugi