vestnik

Edita čuti: Dan mrtvih in dnevi živih

Edita Nemec, 1. 11. 2018
Pixabay
Popularno

»A ti veš, kdaj sem jaz postala stara,« me je v bolj jasnem jutru vprašala moja dementna varovanka. »Vsak dan za en dan,« sem ji odvrnila. »In je življenje minilo,« je z grenkim nasmehom zaključila. 

Zgodaj je ovdovela in se posvetila trem hčeram in gostilni. V moške ji je mož omajal zaupanje, preostanek življenja je živela brez partnerja, ni imela ljubimca, tako da se zdaj skoraj vsako jutro, ko se umiva, pri svojih 90-tih šali, da se mora odišaviti, mogoče bo pa danes prišel njen fant.Tudi ko me obišče kakšen prijatelj, se obnaša neprimerno, z dovtipi in na vsak način se želi z njim objeti.
Obžalovanje na eni in radoživost na drugi se prebijata med njenimi dementnimi vijugami in kot da me opozarjata:»Le glej, da tudi ti ne boš polna obžalovanja zaradi neizživete radoživosti!«Močan jesenski veter kot da me nagovarja k temu, da zaživim bolj drzno, da trhlo in preživelo potrga in pusti tisto, kar se je dobrega posejalo, preko literature, filmov, odnosov, lastne duše.
Neizživetost me skeli toliko bolj, ko sem 14 dni v 24-urni službi negovalke, kar mi realno onemogoča izhod kamorkoli, razen za dve uri v naravo, dobrodošla sprememba rutine pa je obisk kakšnega prijatelja ali tako kot pred kratkim znanca plesalca, ki je pustil sled praznine.

d54a328962cf6e69841432b6e880394f
Pixabay
24 ur sem v službi oskrbovalke.

Želela sem se naplesati, toda ko sem plesala, sem začutila tragično izoliranost dveh samot, ki nimata presečišča.Z bivšim partnerjem v globoko prijateljskih občutkih odrivam obžalovanje in jezo, ker se ni izšlo drugače, kljub temu, da sem preko vseh svojih mej vedno znova naivno pričakovala spremembo.Paul Verhaeghe v Ljubezni v času osamljenosti piše o samskih izobraženih ženskah, narcisističnih moških in zamenljivosti in površnosti odnosov v času informacijske družbe in internetnega spoznavanja.Kljub diplomi iz filozofije marsičesa ne razumem in pogosto tudi ne vem, kaj hočem, tako kot je za ženske ugotovil že Freud.Občutim Heglovo: »Napredek uma še ni napredek sreče,« in se preprosto ne morem zadovoljno smejoča popolnoma identificirati s svojimi certifikati NLP coach praktika in hipnoterapevtke, čeprav sem že kar nekaj ljudem uspešno pomagala in preizkusila, da tehnike delujejo.

6969b08d440deff2e6a4ab97a90d478b
Pixabay
Kot da obstajata dve življenji.

Kot da obstajata dve življenji: eno, ki je sprejemajoče, dobrohotno in zaupljivo minevanje časa na Zemlji ter vzporedno drugo, v istem telesu in času, ki kriči, se zaletava v sluzaste, mehke stene, ki jih je v potrebi po zraku in »resničnem« življenju nemogoče podreti, predreti, saj so organske in se podajajo, kot stene maternice.Včasih sem bolj v enem, včasih bolj v drugem, za marsikoga nemogoča pa postanem, ko zaživim tretje, vzneseno in entuziastično verzijo same sebe.Tudi korenin ne morem pognati in že od nekdaj živim začasno življenje v pričakovanju spremembe.Po letošnjem poletju pa se prepuščam tolažeči iluziji, da pa bi se s preselitvijo na dalmatinski otok začel lep preostanek mojega življenja.

a1f5fda551155c9af3acccb9df65ebe6
Pixabay
Od nekdaj živim začasno življenje v pričakovanju spremembe.

Že sedaj obžalujem, da je bilo tako malo resničnih srečanj, prepoznanj, ki bi se razvila v globlje odnose.Hvaležna sem, ker imam nekaj prijateljev in prijateljic, ob katerih se počutim resnična in sprejeta, z vsem, kar se izkristalizira v skupnih druženjih.
V votlih trenutkih v Avstriji se odzovem na kakšen nov chat na FB, kar včasih prinese kratkotrajno vznemirjenje, največkrat pa občutek odtujenosti še poveča.Še najbližje se počutim mačku Semiju, norveški divji mački, ki ga pokličem, ko grem mimo njegove hiše in kot da je v brkih zaznal, da prihajam, se takoj pojavi. Spustim se na kolena in z glavama se nekajkrat močno podrgneva in utrdiva najino prepoznavanje. Potem pritečeta, če nista v službi v domu ostarelih ali v šoli še dva border ovčarja, na srečo je eden zadržan, tako da mi dve roki zadostujeta za božanje.

312bef3ccf0428ae9fdd21059e256b00
Pixabay
Še najbližje se počutim mačku Semiju

In se takoj boljše volje vrnem na svojo barikado med življenjem in smrtjo, ki upam, da še dolgo ne bo obiskala moje varovanke, saj imam sedaj ob njej še en začasen dom, kot vse ostale začasnosti v mojem življenju.Sem v nekem posebnem nostalgično obujajočem obdobju, mogoče zaradi živih sanj, krajših dnevov, romanov, ki jih berem.En del mene bi se predajal užitku, katerega možni akter se je »kar na lepem« pojavil, drugi bi živel meniško življenje svetih očetov na Atosu, tretji kot grška vdova na Dalmatinskem otoku.Carpe diem – ujemi trenutek pa me preganja vsakič, ko imam občutek, da mi življenje neujemljivo polzi skozi prste.Mircea Cartarescu, romunski pisatelj, je kot 4. pravilo v Nostalgiji zapisal:»Ljudje si niso enaki. Obstajajo štiri vrste ljudi: tisti, ki se niso rodili, tisti, ki živijo, tisti, ki so umrli, in tisti, ki se niso rodili in ne živijo in niso umrli. To so zvezde.«Več kot polovica življenja je za mano in še vedno ne vem, kam spadam in kje je moja vrsta. Zato se kljub vsemu včasih počutim zelo osamljeno.

Kaj zdaj berejo drugi