V sredini septembra, v soboto, sva nameravala z možem na morje. Na Cres. Toda ker je najin dober prijatelj imel že nekaj časa bolečine v kolku in serijo zaporednih terapij Božanske masaže s kiropraktiko, ki so mu pomagale, bi bilo dobro, da se mu naredi še ena pred najinim odhodom. Tako, da je bil moj mož Alek to sobotno dopoldan posvečen terapiji.
Po terapiji smo še malo posedeli, sledilo je pakiranje, sredi katerega sva se v objemu odločila, da odpotujeva raje v nedeljo. Po pregledu vremenske napovedi za severni in srednji Jadran sva se odločila, da greva malo južneje, povabljena sva bila tudi na Pag, toda nekaj kilometrov preden bi zavila v Posedarju za Pag, za katerega nisva bila navdušena, se je moj mož spomnil na meditanta vipassane, ki sva ga “slučajno” pred kratkim srečala na kolesarjenju okrog Bohinjskega jezera, in ki nama je rekel, da je Drvenik Mali čaroben, majhen, še neodkrit otok kakšno uro od Trogirja.
Takoj sem preverila trajektne liniji in vreme. Pot sva v radostno pustolovskem duhu, popolnoma predana Sedanjemu Trenutku, zaupljivo nadaljevala. Po prihodu v Trogir sva se najprej okopala, našla smokve in uživala v sončnem zahodu ter se vkrcala na večerni trajekt in v siju polne lune plula na nekoliko večji otok, saj se nama je zdelo, da bova tam manj opazna.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) V Gornji Radgoni predstavili knjigo Izročilo Petra Dajnka
Z njo obeležili 150. obletnico smrti Petra Dajnka, ki je bila lani, in 200. obletnico izida njegove slovnice
Vsega dva avtomobila in nekaj ljudi je zapustilo trajekt. Skromna riva in nekaj starejših, zanemarjenih avtomobilov, parkiranih na pomolu, ena ulična svetilka in dva dobrovoljna psa. Sprejem sva doživela zelo odobravajoče. Zapeljala sva se do križišča dveh ozkih makadamskih cest. Spogledala sva se! Kam? Greva desno! Po treh hišah na pobočju hriba sva se vozila skozi zapuščeno krajino podrtih kamnitih zidov in se čez čas pripeljala do bogate ograje, ki je označevala prestižno lokacijo sredi divjine. Obrnila sva se in poskusila srečo pri naslednjem odcepu proti morju. Prispela sva do hiše, kjer je gorela luč, in ker je bila ura že pozna, sva se odločila, da prespiva v avtu.
Naslednje jutro sva raziskala najino najdišče in bila presenečena nad lepoto in primernostjo za kampiranje ter dojela, da je luč zaščita pred morebitnimi vsiljivci. Utaborila sva se kar na vrtu, ki je s kamnito ograjo zaščiten pred močnejšim vetrom od nekaj korakov oddaljene plaže. Kot izkušena sledohodca iz indijanskega plemena Free Camperjev sva ugotovila, da so lastniki hiši nedavno odšli, in da se bodo verjetno konec tedna vrnili.
S kančkom slabe vesti, ki sva jo v vsakodnevni meditaciji čistila, sva se na koncu, v svojih obredih hvaležnosti vedno znova zahvaljevala lastnikom posestva za topel sprejem, za možnost popolne samote, kristalno čisto morje in vse ugodnosti, ki sva jih našla na njihovem dvorišču, od mize, do kamina in tuša. Zaradi predvidenega dežja in burje sva v četrtek preselila šotor na pokrito teraso, v petek pa začutila, da bodo lastniki najverjetneje prišli.
Najina slutnja se je uresničila prej, kot sva pričakovala, saj sva bila sredi pakiranja, ko se je pripeljal kombi z ZG registracijo. Šla sem do avta in ju, moža in ženo, z rahlim cmokom v grlu, pozdravila. Po pozdravu in pojasnilu se nam je pridružil še Alek, gospa je bila tako navdušena nad šotorom na terasi, da ga je kar fotografirala.
Potem so naju povabili, da lahko prespiva pri njih v hiši, skupaj smo naredili kosilo, najina veganska enolončnica in polpeti so ju navdušili in obogatili njune čevapčiče. Odločila sva se, da ostaneva zvesta svojemu nomadstvu, zato sta naju popeljala na drugi, precej oddaljen del njihovega posestva, kjer sva si med oljkami postavila šotor, plaža pa je bila še lepša, in seveda zopet samo najina.
Povabilu na vožnjo z gliserjem se nisva odzvala, ker sva ga videla dan prepozno, sva se pa vsekakor odzvala povabilu na obiranje oljk nekje v novembru. Doživela sva srčen sprejem, za katerega sva se cel teden v svojih ritualih ob koncu meditacije dvakrat na dan zahvaljevala. Kljub vsemu pa je bilo nekako “čudežno” in vsi štirje smo bili kot v nekakšnem dobronamernem oblačku, rahlo lebdečem nad “ pregovorno nenaklonjenostjo do prostega kampiranja, še posebej Slovencev in Srbov”.
Moč hvaležnosti, izražena ob koncu meditacije, ko je um čist in umirjen, je neizmerna in se nama vedno znova potrjuje, tako da vedno znova doživljava “čudeže”! Hvala Bogu za njih in Vsak Trenutek