vestnik

Edita čuti: Ljubim, torej sem

Edita Nemec, 16. 4. 2019
Neznan
Sedaj se meditira in vadi jogo že skoraj v vsaki vasi.
Popularno

Rene Descartes (1596 – 1650) je bil francoski filozof in naravoslovec, imenovan tudi oče sodobne znanstvene metode, po drugi strani pa tudi “krivec” v celotnem novem veko prepoveličevanega racionalizma. Najbolj znan je po izreku Cogito, ergo sum (Mislim, torej sem), s katerim se je sodobni človek identificiral, s tem pa zanemaril razvoj desne polovice možganov, kjer so centri za čustveno inteligenco, občutke in intuicijo.

Na srečo se je zadnjih dvesto let ta paradigma začela krhati, predvsem s pomočjo vzhodne misli, saj se sedaj meditira in vadi jogo že skoraj v vsaki vasi, velik preboj pa je povzročila tudi ideja romantične ljubezni, ki je zamenjala preživetveni imperativ, ko so se ljudje poročali in živeli skupaj, ker je bilo tako lažje, čeprav je ljubezenska poezija stara toliko, kot človeštvo in so prve zapise zaljubljenosti v klinopisu našli pri Sumercih in so stari več kot 4000 let.


Življenje nam določajo odnosi. Vse od spočetja naprej, ko smo usodno odvisni od psihičnega in fizičnega stanje matere, ta odvisnost pa se nadaljuje tudi izven maternice, saj nam dediščina prvih treh let kroji precejšen del življenja. Vse do trenutka, ko se odločimo za Prisotnost in Ozaveščenost, kar pa je vseživljenjski proces do končnega cilja, Osvoboditve.
Narava naše odvisnosti je zaznamovana s potrebo po ljubezni. Če je ni dovolj v najzgodnejšem obdobju, ta primanjkljaj določa naše izbire in odnose, zato so odnosi obenem tudi zdravilo, včasih grenka pilula, včasih blagodejen nektar nežnosti. Na nivoju duše smo vsi povezani, razdvajajo nas naše misli in reakcije, pogojene z našo osebno zgodovino, travmami. In vsakemu se vsaj nekajkrat v življenju zgodi, ko to vseprežemajočo in vseprisotno povezanost začuti. V stanju zaljubljenosti, pa tudi v stanju mističnega transa ter v kratkih trenutkih razsvetljenja, s katerimi smo obdarjeni za vztrajnost na poti Ozaveščanja.


Nekateri psihoterapevti so zvesti očetu psihoanalize Freudu in poudarjajo, da se psihično zrela oseba ne more zaljubiti, novejše raziskave možganov pa kažejo, da smo za taka stanja iz več razlogov predestinirani.Zaradi ohranjanja vrste in razmnoževanja, romantičnih čustev, ki povzročijo, da je samo ta, eden in edini za nas zanimiv in zaradi kasnejše potrebe po varnem domu, gnezdu za potomce, saj se zaljubljajo tudi živali.Zakaj se zgodi, pa je še vedno skrivnost in še tako skrbna analiza ne more razvozlati magije, ko nas zadane Amorjeva puščica.
Seveda so različne psihološke teorije postregle z odgovori, zakaj ravno on ali ona, kljub temu pa so vse za nianso prekratke. Tiste, ki govorijo o tem, da si izberemo partnerja podobnega enemu od staršev, zaradi zdravljenja ran iz otroštva, da si izberemo sebi primerno emocionalno zrele partnerje ali take, ki utelešajo to, kar bi mi želeli biti.Ne zgodi se, ko si želimo, lahko nas popolnoma preseneti in na znanega človeka gledamo in ga občutimo čisto drugače in se šele retrogradno spomnimo, kdaj je bilo zasejano seme bodoče zaljubljenosti.

d6200647654ed0ef9372a3718b5fce1c
Pixabay
V naravi zaljubljenosti je, da se spremeni, ali v spoštljiv in ljubeč partnerski odnos ali pa v pepel.


V možganih se odvijajo prave eksplozije, presežek hormonov iz nas izvabi speče talente, nas motivira za cilje, obenem pa se pojavijo tudi dvomi in ljubosumje. Tudi izguba apetita je normalen pojav, tako pri ljudeh kot živalih.Da leta niso nobena ovira, mi je vsa srečna zaupala 81-letna gospa, ki je na avtobusu spoznala nekaj let mlajšega gospoda in zgodila se jima je zaljubljenost, ki je prerasla v romantičen odnos.Po takem izhodu zaljubljenosti, ki je energetsko naporno stanje, vsi zaljubljenci hrepenijo.
Nobene gotovosti ni, da bo po kresu, ki je zagorel, ostala plodna žerjavica, ki bo ob skrbni pozornosti dolgo tlela in grela. Odprli smo se neznanemu v vsej svoji ranljivosti, odkrivamo svoje globine v želji po blagodejni bližini, v upanju, da bomo ranjeni samo toliko, kolikor je potrebno za rast in spreminjanje. To pa je vedno boleč in naporen proces, toda vedno trčimo vanj, ob tem pa pobiramo črepinje iluzije, ki nas je ponesla do Nebeških višav.
V naravi zaljubljenosti je, da se spremeni, ali v spoštljiv in ljubeč partnerski odnos ali pa v pepel. V vsakem primeru pa nas spremeni.Če smo iskreni, gre vedno za ljubezen. Do staršev, otrok, partnerjev, dela, narave, sveta in Boga.Zaradi Ljubezni smo nastali, zaradi nje hrepenimo in se razvijamo, ljubezen naše duše do Boga, ki je Ljubezen, pa je naš končni cilj. Postati in Biti Ljubezen.To pa lahko najbolj začutimo, ko v nas vse utihne, ko ni nobene misli in se odpre neskončen Prostor Svetlobe, zato sem najbolj v Trenutkih, ko me ni.

c1b3b1d65c0eaa18765b0d4a8d5d6f1e
Pixabay
Na nivoju duše smo vsi povezani, razdvajajo nas naše misli in reakcije, pogojene z našo osebno zgodovino, travmami.

Api
kolumna edita čuti