Po njegovi kavalirski pomoči in namestitvi v hotelsko sobo, po prevzemu navodil organizatorjev, oddaji telefona, denarnice in drugih osebnih stvari, namenjenih komunikaciji in zapisovanju, je prišel trenutek slovesa.Še zadnji objem z najdražjim in njegov odhod v moški del hotela.Začetek desetdnevnega celibata. V njegovih očeh je bilo bodrenje in zaupanje, saj je bil prepričan, da bom vztrajala, ne glede na čeri in naplavine, ne glede na neprijetnosti in bolečine.Njemu je bilo štirinajstič, zame prvič.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Se v ljutomerski knjižnici ponavlja lanski scenarij iz soboškega zdravstvenega doma?
Občina sprejema nov ustanovitveni odlok, svet zavoda pa hiti s postopkom imenovanja direktorja.
Ker je od takrat minilo več kot mesec, to ne bo detajlni opis desetdnevnega tečaja vipassane meditacije, ampak refleksija, ki v meni odzvanja in se nikakor ni mogla ubesediti. Kot da se je del ega, ki se je hranil z izražanjem, raztopil, kot da ni več pomembna ta mala sled, ki jo puščam na oboku svojega neba.Poleg celibata je pomembna plemenita tišina, zato sem bila vesela svoje sostanovalke v sobi, saj sva se o vsem sporazumeli, ne da bi komunicirali. Bila je blage energije, skoraj neslišna in nevidna in tudi jaz sem bila zanjo taka.Zven gonga ob 4. zjutraj me je našel budno, pripravljeno na skorajšnji odhod v meditacijsko dvorano, ločeno na ženski in moški del.
Izbrala sem prostor naproti vratom, tako da bi mogoče kdaj lahko za trenutek s kotičkom očesa ujela svojega dragega, prihajajočega na sedenje.Sedeli smo dve uri in pol pred zajtrkom, ob 8. ura sedenja in navodil z učiteljico, ki se je po navodilu spremenila v 2 in pol urno sedenje v dvorani ali sobi do kosila, po kosilu je bil čas za individualna srečanja z učiteljico in vprašanja, kar je bila edina komunikacija, razen z managerko, izkušeno meditantko, ki kot prostovoljka skrbi za tečajnice v primeru kakršnih koli težav.Po kosilu smo se zunaj, na ograjenem prostoru z vrvmi, lahko sprehajali. Seveda ločeni, toda najina pogleda, moj in mojega dragega, sta se kljub veliki oddaljenosti srečala in roka na srcu je izdajala nežno vez bližine, ki je z vsakim dnem tišine in fizične oddaljenosti postajala vse globlja in na trenutke sem imela občutek, da sta se najini duši spojili, kot že tolikokrat prej, preden sva se končno prepoznala.Popoldan zopet obvezno sedenje v dvorani, po večerji, ki je za novince sadje, za stare študente pa nesladkan čaj, predavanje in meditacija.
Po desetih urah meditacijskega sedenja je postelja okrog 22. postala nežna maternica spokojnega objema sanj, ki so postajale vse bolj lucidne, tako da sem velikokrat imela občutek, da sploh ne spim, ampak lebdim na oblaku, stkanem iz neskončnih možnosti načinov preživetja tega dragocenega časa v »tukaj in zdaj« moje tokratne fizične realnosti, omejene s tem telesom.
Tišina je z vsakim dnem postajala vse bolj očitna, postajala je središče mene same, ki sem se spremenila v mirno gladino gorskega jezera.Še lastna zaljubljenost je postala predmet opazovanja in zadobila je karakteristiko spreminjanja, anicce, kar v jeziku pali, v katerem so originalni budistični spisi, pomeni »minljivost«.Zavedanje minljivosti je iz dneva v dan postajalo bolj osrediščeno, saj se še tako naporno sedenje, ki čez čas povzroča bolečine v hrbtenici, nogah, vratu.., enkrat konča. Lahko ga končaš kadar koli, vendar s tem, ko sprejmeš pravila tečaja, sprejmeš disciplino in dosledno izpolnjevanje navodil, ki so enaka na vseh 10-dnevnih tečajih vipassane po vsem svetu.
To, da smo končna bitja, vemo vsi, toda teh deset dni mi je odprlo vrata zavedanja minljivosti vsakega trenutka, zato življenje doživljam »iz trenutka v trenutek«, bolj prisotna kot kdaj koli, saj se je zavedanje zapisalo skozi izkušnjo in ne skozi intelektualno dojetje.Gosto snežno ploho, ki nas je zajela popoldne sedmega dne, sem doživela ležeča v brezmejni tišini in padajoča kot ena izmed neštetih snežink. Kot da je vso vesolje in moje življenje delček trenutka v streseni stekleni božični krogli in ko se bo na dno vrnila poslednja snežinka in bo zavladala jasnina, mene in mojega uma v znani obliki ne bo več in se bo z naslednjim tresljajem začelo novo življenje, novo potovanje v krogu samsare vse do končne osvoboditve.
Anicca, anicca, anicca……
