vestnik

Iz zaprašenih arhivov Vestnika: »Fotograf nas je ujel na Trgu zmage«

Ines Baler, 26. 2. 2020
Osebni arhiv
Rok Petrijan je zaposlen na Kemijskem inštitutu v Ljubljani.
Popularno

Brskanje po albumih s starimi fotografijami in skrbno čuvanje spominkov iz preteklosti marsikomu obudi nostalgijo in spomine na mladost. Tako je tudi Rok Petrijan, ki je večino otroštva preživel v Murski Soboti, potem pa se z družino preselil v Sodišince, pred slabim mesecem med shranjenimi stvarmi našel naslovnico Vestnika iz leta 1996.

Spravljeno jo ima zato, ker se je na njej znašel skupaj z bratom Timotejem. »Sam se ne spomnim nastanka fotografije, ker sem bil takrat star dobri dve leti. Mama pa pravi, da smo bili na popoldanskem sprehodu v parku v Murski Soboti, potem pa nas je fotograf ujel na Trgu zmage, kjer so bili postavljeni liki iz risanke Barbapapa.« Fotografija je nastala konec leta 1995, sogovornik pa na otroška leta goji lepe spomine. In te nadvse rad obuja ob gledanju starih albumov skupaj z družino in prijatelji, s katerimi so zelo povezani in navezani. Fotografija prikazuje tudi veliko snega, saj so nekoč zime tudi po nižinah še bile radodarne s snežnimi padavinami. »Sam nisem ljubitelj mraza, vendar, če je že, imam raje prave zime z obilo snega. Se spominjam tistih pravih zim, ko smo se še lahko s prijatelji v otroštvu sankali po bližnjem kanalu v Murski Soboti,« pravi in doda, da so fotografijo vnukov občudovali dedki in babice ter si številko tudi shranili. Se pa sam iz pomurskega časopisa spomni še enega prispevka, v katerem je nastopal njegov brat. In sicer takrat, ko je Timotej Petrijan kot najboljši študent v letniku na mariborski Medicinski fakulteti prejel pohvalo Marcusa Gerbeziusa.

naslovnica Vestnika iz leta 1996
Vestnik.si
Na desni fotografiji sta brata Rok in Timotej Petrijan.

Zadnja leta 90. let prejšnjega stoletja so začetek barvnih izdaj Vestnika, v letih po osamosvojitvi pa so se tudi začele močno razvijati telekomunikacije. »Ko mi babica, ki je delala na pošti, pripoveduje o tem, kako je včasih potekala komunikacija v državi, mi je prav fascinantno, kako se je v dobrega četrt stoletja področje telekomunikacij spremenilo in so spremembe vseskozi hitrejše. Se prav nasmejim ob spominih, ko smo si v stanovanju v Murski Soboti uredili prvi internet in si moral za sliko, ki si jo hotel uporabiti v šolskem referatu, počakati kar nekaj časa, da se je naložila. Da ne govorim o tem, da sem si med nalaganjem triminutnega posnetka na Youtube vzel čas za kosilo,« pripoveduje. Vendar obenem izpostavi, da so tehnološke spremembe za generacije tako imenovanih milenijcev nekaj samoumevnega.

charger, polnilec, telefon
Shutterstock
Spomnil se je tudi na to, kako se je v teh časih spremenila tehnologija.


Priložnost dobil v Ljubljani
Po študiju je Rok Petrijan ostal v slovenski prestolnici in se zaposlil na Kemijskem inštitutu. »Delam na odseku Centra za validacijske tehnologije in analitiko, kjer načrtujemo in izvajamo razvojno-analitske storitve na področju zdravil, kozmetike, okolja in prehrane ter drugih vej industrije, ki potrebuje kemijske analize,« opiše delovno področje. Se pa redno in z veseljem vrača domov v Prekmurje. »Predvsem zaradi lepe pokrajine in bolj cenovno dostopnih storitev, pa tudi zaradi odlične kulinarike.« Ker v Prekmurju trenutno ni velikega povpraševanja po bolj izobraženem kadru, je zaposlitveno priložnost poiskal v Ljubljani. Še vedno pa je Prekmurje zanj dom in ga ob spominih prevevajo lepi občutki.

Ni Slovenca, ki ne bi oboževal gibanice in bograča

b67f3c91b8c4216888461b673ac15730
Nataša Juhnov
V Sloveniji ni Slovenca, ki ne bi oboževal prekmurske gibanice in bograča, pravi Petrijan.

Na vprašanje, kaj opaža, kako ljudje v prestolnici gledajo na našo regijo, Petrijan pravi, da večina Slovencev Prekmurje dojema kot manj razvito okolje. »S statističnega vidika je to res, saj se prebivalci tukaj v primerjavi z drugimi regijami soočajo s problemom počasne rasti ustvarjalnega kapitala, zaskrbljujoča pa je tudi statistika delovno aktivnega prebivalstva,« omeni. Po drugi strani pa kot prednost izpostavi, da so nekatere storitve pri nas cenovno bolj dostopne. »Večino ljudi tudi zelo pritegne posebnost našega narečja in se hitro želijo naučiti nekaterih novih prekmurskih besed. Prav tako večina Slovencev misli, da v Prekmurju zaradi obmejne lege z Madžarsko in posebne govorice vsi govorimo še madžarski jezik. V Sloveniji pa mislim, da ni Slovenca, ki ne bi oboževal prekmurske gibanice in bograča,« našteje nekaj dejstev, morda celo stereotipov. Sam je na Ljubljano vezan zaradi službe, na tedenske migracije iz centra na severovzhod pa je navajen še iz študijskih časov. Doda, da mu takšne občasne spremembe okolja ugajajo, razmišlja pa tudi o tem, da bi se vpisal na doktorski študij.