Franci Klemenčič: »Že 40 let se vsak teden srečamo in igramo«

Franci Klemenčič je Gornjeradgončan, ki ne manjka na skoraj nobenem teku ali pohodu v svoji okolici, pa tudi na drugih dogodkih ne. Malo zato, ker ga vse to zanima zasebno, malo pa, da o dogajanju tudi kaj napiše.

Rojen v isti hiši kot Krempl

Franci, ki je v pokoju petnajst let, je rojen januarja leta 1941, in to v isti hiši kot slovenski duhovnik in narodni buditelj Anton Krempl. Gre za hišo v Noričkem Vrhu, kakih 200 metrov od kraja, kjer si je Franci ustvaril svoj dom. »Hišo so moji starši kupili leta 1937 in še danes v njej živi moj najmlajši brat.« Francijeva starša Franc in Terezija, ki se je dekliško pisala Hamler, sta bila rojena v Policah, Francijev oče je bil bratranec znanega Antona Trstenjaka, Antonova mama in Francijeva babica sta bili sestri. »Tudi mamina rodbina je močna; pred štirimi leti smo imeli srečanje Hamlerjevih. Štiristo sedemdeset nas je bilo takrat v rodbini, na srečo so bili neki drugi dogodki in nas je prišlo samo dvesto sedemdeset (smeh).«

Francijeva mama je v dvanajstih letih rodila deset otrok, osem jih je preživelo. »Leta 1950, ko sem bil star že skoraj enajst let, nas je oče 28. decembra zgodaj zjutraj zbudil in spodil na 'pametvo'. Ko smo se vrnili, je bil doma dojenček. Pa nam pravi oče, da ga je štorklja prinesla. Jaz, desetletni fant, sem verjel, da ga je prinesla štorklja, on pa ga je pobral.«
Franci se spominja tudi manj lepih časov druge svetovne vojne. »Morali smo oditi od hiše k babici v Police. Nemci so prihajali, enkrat pa tudi kozaki. Spomnim se, da je v bližini hiše zagorel neki tovornjak, otroci smo to še po vojni razdirali. Spomnim se tudi, da so Nemci v Noričkem Vrhu hranili šampanjce. Otroci smo našli eno steklenico šampanjca v jarku; kako smo jo odprli, ne vem, se pa spomnim, da smo jo spili (smeh). Blizu potoka pa smo našli majhno okroglo bombico in jo brcali, dokler nam je ni nekdo odnesel. Takrat smo bili jezni, a danes vemo, da je dobro, da tistega ni razneslo.«

V Ljubljano na študij

Franci je osnovno šolo in nižjo gimnazijo obiskoval v Gornji Radgoni, gimnazijo, ki jo je končal leta 1961, pa v Murski Soboti. Na višjo šolo za socialno delo je odšel v Ljubljano. »Poklicali so me z občine, ali bi šel to študirat. Sam sem imel bolj v mislih ekonomijo ali agronomijo, a štipendije za to nisem dobil. Za socialno delo pa so mi dali štipendijo.« Franci se spominja takratnega študentskega življenja. »Približno na tri mesece smo šli domov; vlak je odpeljal proti Štajerski ob 23.30, v Radgono pa smo prispeli ob 10.00. Deset ur smo se vozili, od tega smo dve uri čakali na Pragerskem, prestopali v Ljutomeru. Perila si nismo dnevno menjavali, en teden si nosil eno srajco in ene spodnje hlače. Leto dni sem živel v internatu glasbene šole, dvajset nas je spalo v eni sobi. Vsi so igrali kak instrument, samo jaz nič (smeh),« se spominja Franci. Po študiju je šel v vojsko – za leto dni v Sarajevo –, po vojski pa takoj v službo. »Takrat še ni bilo centrov za socialno delo, občina me je štipendirala in zaposlila. Delal sem kot socialni delavec, nekaj časa tudi kot referent za borce. Za celotno Upravno enoto Gornja Radgona nas je takrat na občini delalo devet (smeh). Leta 1975 pa so ustanovili center za socialno delo, kjer sem delal do upokojitve leta 2004.«

Franci je bil na centru odgovoren za penalno in postpenalno pomoč za zapornike in mladoletne prestopnike. »Večkrat sem obiskal slovenske zapore in upravniki zaporov so bili zadovoljni z mano, pa tudi z zaporniki sem se razumel. Mladoletnike sem recimo vozil v zavode po Sloveniji; ker pa policija ni hotela z mano, sem treniral tek, da sem imel kondicijo. Vsakemu sem to tudi povedal, da mi ne bi skušal pobegniti, vsakemu pa sem tudi kupil škatlo cigaret (smeh). Velikokrat me je na obiskih spremljala tudi žena.«
Da bi bilo Franciju težko uiti, kaže tudi njegov čas teka. Trikrat je 21-kilometrsko progo v Radencih pretekel v uri in pol. »Kar trikrat sem bil na maratonu hitrejši od prve ženske na 21 kilometrov. Še pri svojem abrahamu sem to razdaljo pretekel v uri in pol – to je približno toliko, kot če bi tekel od Radgone do Beltinec.« Franci se največje tekaške prireditve v tem delu Slovenije še vedno udeležuje. »Letos bo maraton devetintridesetič, jaz pa bom na njem tekel sedemintridesetič; le prvič sem manjkal in pred tremi leti, ker sem bil operiran. Tekel bom na pet kilometrov.«

Tako ga je našlo pisanje

To, da je začel pisati za različne medije, je bilo naključje, pravi Franci. »Mislim, da sem bil v službi komaj kakih 14 dni. Ker na obravnavo nekega mladoletnega prestopništva ni bilo nobenega novinarja, mi je moj šef Tone Rous naročil, naj to za takrat najpomembnejši dnevnik napišem jaz. Ker nisem preveč dobro obvladal slovenščine (smeh), sem se upiral, a je Rous vztrajal. Dal mi je strojepisko in sva napisala stran in pol. Čez tri dni pa pride Rous s tistim velikim formatom časopisa in pravi: 'Toti bo še pisal',« se smeje Franci.
Z ženo se udeležujeta različnih pohodov. Poročena sta skoraj pet desetletij, imata sina in hčer ter pet vnukov; sin ima dve hčerki, hčerka pa tri sinove. Kljub obilici dela pa je še nekaj, čemur se Franci ne odpove: »Že štirideset let se vsak teden srečamo in igramo košarko.«