vestnik

Gorazd Rečnik: "Po evropskih ulicah spet korakajo fašisti"

Maja Hajdinjak, 10. 6. 2019
fotografija Osebni Arhiv
V Afganistanu.
Popularno

Novinarja Gorazda Rečnika je vedno zanimalo, kar je bolj na robu. To, da izhaja iz Prekmurja, ga je naredilo bolj občutljivega za stiske ljudi.

Gorazd Rečnik je rojen in je živel v Murski Soboti vse do leta 1996, ko se je odločil za študij sociologije v Ljubljani. Je redaktor oddaje Kje pa vas čevelj žuli, pripravlja tudi Vroči mikrofon in druge oddaje na Valu 202, ukvarja se predvsem s problematiko deprivilegiranih in diskriminiranih skupin ljudi ter z okoljem. »Dolgo časa sem se iskal, sem pa vedno koketiral z novinarstvom. Leta 2008 sem sodeloval v nekem intervjuju in takrat sem si rekel, da bi pa to rad delal, da bi rad bil radijski novinar,« je povedal naš tokratni sogovornik.

Ste kdaj iskali priložnost za delo v Prekmurju?
»Ne, ostal sem v Ljubljani, tukaj sem si ustvaril življenje. Ljubljana mi je všeč, ker je tukaj središče vsega dogajanja. Vsekakor pa spremljam aktualno dogajanje v Prekmurju. Kar opažam, so še vedno velike socialne razlike. Družbene teme so me vedno zanimale in v Prekmurju je socialnih vprašanj veliko. Če izhajaš iz takega okolja, lahko postaneš bolj dojemljiv za ta vprašanja, imaš možnost razviti širše razmišljanje in drugačno dojemanje sveta. Vedno me je zanimalo, kar je bolj na robu. Kar ni mainstream, ljudje, katerih zgodbe se običajno ne slišijo, to, kar je v ozadju, prikrito, kar ni očitno. Zgodbe so vedno večplastne. Brezdomstvo, revščina, ekološki problemi, izkoriščanje delavcev, socialna vprašanja, migracije – vse to so pomembne teme, ne zavedamo pa se, da bo za njihovo reševanje nujno radikalno spremeniti miselnost.«

Za svoje delo na temo revščine in socialne izključenosti ste bili leta 2010 tudi nagrajeni.
»To nagrado sva dobila z Boštjanom Videmškom. Takrat je bilo evropsko leto boja proti revščini, ampak ta nagrada se mi je iskreno zdela absurdna. Šli smo v Bruselj, kjer smo bili nastanjeni v hotelu s petimi zvezdicami, govorili pa smo o revščini in o tem, kako bo do leta 2020 ne vem koliko manj revnih. Popolna odtujenost evrobirokracije brez kakršnega koli stika z realnostjo.«

V svoji karieri ste verjetno naleteli na več absurdov.
»Ja, zanimivo je, ko ti ljudje lažejo v obraz. Odločevalci pogosto nimajo stika z realnostjo. Živijo v nekih konceptih, teorijah. Slovenija ne bo rešila sveta, ampak ne smemo si zatiskati oči pred realnostjo. Spomnim se, da sem bil udeležen v pogovoru med predstavnikoma gospodarstva in zdravstvene zavarovalnice. Pogovor je tekel o tem, kako v Sloveniji ni revščine, da si lahko na primer vsak privošči rekreacijo, da lahko vsak teče … Popolna odtujenost. To je bilo, preden je Jana Vidic s projektom Botrstvo sistematično razbila ta mit, da ni revščine v Sloveniji. Skoraj 300.000 revnih je pri nas in s tem se je treba spoprijeti. Najlažje je pogledati stran. Prav v tem vidim pomembno vlogo novinarstva – uperiti oči tja, kamor se drugače ne bi pogledalo.«

880b77e6148e090b357847b3114ceab6
fotografija Maja Hajdinjak
"Odločevalci pogosto nimajo stika z realnostjo. Živijo v nekih konceptih, teorijah. Slovenija ne bo rešila sveta, ampak ne smemo si zatiskati oči pred realnostjo."

V javnosti je še vedno veliko polemik o tem, da se več ukvarjamo z revščino drugod kot z revščino pri nas. Ali res?
»To je napačna percepcija. Na Valu 202 imamo Botrstvo, kjer se vsak teden sistematično ukvarjamo s tem vprašanjem. Je pa res, da je nekomu, ki živi od socialne pomoči, težko razumeti, zakaj se ukvarjamo tudi z revščino npr. v podsaharski Afriki. Vendar so stvari povezane. Vzemimo za primer Afganistan. Slovenija se je odločila, da bo tja poslala vojsko, sodelovala v vojni, namenila toliko in toliko sredstev. Potem pa so Američani odšli in odšli smo tudi mi. To se je dogajalo ravno takrat, ko sem bil sam v Afganistanu. Različni ljudje, prevajalci, vozniki itd. so delali za Nato, ta pa je imel od njih koristi. Potem pa smo pobrali šila in kopita, tisti ljudje pa so ostali tam, zapuščeni kot državni sovražniki številka 1. Za talibane so izdajalci. Veliko teh ljudi beži danes sem, mi pa jim zapiramo vrata. Ne govorim o tem, da je treba preprosto podreti vse meje. Vendar če smo vojaško intervenirali v neki državi, imamo odgovornost in moramo tem ljudem pomagati. Revščina pri nas in revščina tam sta dejstvo. Ampak če je pri nas revščina, še ne pomeni, da smemo gledati samo nase. Poiskati moramo vzroke zanjo. To so človeški pohlep, izkoriščanje, nepripravljenost soočenja z realnostjo.«

Kako je pravzaprav prišlo do te vaše afganistanske misije?
»Tja sem šel leta 2014 z namenom raziskati, kako poteka slovensko razvojno sodelovanje v Afganistanu. Neka sredstva so bila namenjena npr. za pomoč zaprtim otrokom in otrokom, ki delajo na ulici … Bili so projekti, ki so imeli smisel, toda ni bilo kontinuitete, ni bilo zadostnega spremljanja projektov. Glede nekaterih projektov pa se človek vpraša, ali res prinašajo kakšne učinke, kot npr. cepljenje nomadskih konj v Afganistanu. Po drugi strani sem v bolnišnici v Heratu govoril s človekom, ki so mu odrezali nogo zgolj zato, ker niso imeli sredstev, nogo bi mu v vsaki drugi bolnišnici lahko rešili. Primanjkovalo je zdravnikov, niso imeli osnovnih sredstev za delovanje. Tam je bilo ogromno ljudi z odtrganimi udi od min, ženske, polite s kislino … Zdravnik mi je govoril o tem, da so mu obljubili, da mu bodo omogočili izobraževanje v Sloveniji, potem pa ni bilo ne duha ne sluha, nihče se ni več oglasil. In to je ta odnos. V posameznih letih je bilo razvojno sodelovanje plodno, tako Slovenija kot druge države so vlagale v projekte, potem pa so se usmerile drugam. Vojska se je umaknila in pustili smo stvari take, kot pač so. Milijarde so šle za razvojno pomoč v Afganistanu. Ampak v Sloveniji smo dvolični, ne izpolnjujemo svojih zavez glede razvojnega sodelovanja. Predsednik države se glasno zavzame za to, da moramo izpolnjevati zaveze, ki smo jih dali Natu. Ne vem, zakaj se potem ne zavzame tudi za to, da bi spoštovali svoje zaveze glede razvojnega sodelovanja. Ja, sami imamo revščino, ampak to je predvsem sistemski problem. Zavezali smo se, da bomo pomagali tudi na globalnem nivoju. To je ta naša dvoličnost. Gre za odgovornost odločevalcev. Dopušča se sovraštvo. Najlažje je sovražiti, pokazati s prstom na nekoga drugega, ustvariti si svoje mnenje, ne glede na resnico. Naša družba je slepa in čas je, da odpremo oči. Ljudem je treba pomagati. Če se bomo zabarikadirali z žicami, ne bomo rešili ničesar. Ljudje jih bodo vedno preplezali.«

Se vam je kak dogodek iz Afganistana še posebej vtisnil v spomin?
»Šel sem v dobro varovan zapor, v katerem so zaprte t. i. moralne zločinke. In kaj je moralni zločin? Posiljena deklica gre na policijo, prijavi zločin in gre zaradi tega v zapor, na prevzgojo. V ozadju je korupcija. Otroške poroke so še vedno nekaj normalnega. Če se deklica upre poroki, je to moralni zločin. Nikoli ne bom pozabil proslave, ki so mi jo zrežirali v zaporu in s katero so želeli pokazati, kako dobro delajo z zapornicami, te pa so ubogljivo delale vse, kar jim je bilo prej naročeno. Izjema je bila deklica z dojenčkom. Vse druge so vstale, sedle, ko je bilo treba, ona pa je obsedela in sklenila roke v prošnji … Nikoli ne bom pozabil tistega pogleda. Počutil sem se nemočnega. Vrnil sem se v naš lepi svet, ampak ni bilo nikogar, ki bi ga to zanimalo.«




Bili ste tudi neposredno vpeti v dogajanje na meji v času begunske krize leta 2015. Zdelo se je, kot da Evropa ni bila pripravljena za kaj takega. Ali pa je bil to samo izgovor?
»Nekateri imajo radi teorije zarote, na primer da so za tako množičen beg ljudi krive ZDA in Savdska Arabija in da gre za napad na Evropo. Iz tega se potem rodijo populizmi. Stvari pa so kompleksne. Mislim, da lahko majhne države, kot je Slovenija, s humanim pristopom dajo zgled drugim. To, kar se dogaja na mejah, kar se dogaja z begunci, je vprašanje, koliko smo še ljudje in koliko nismo. Pred kratkim sva bila s kolegom Gašperjem Andrinkom v Bosni. Ta je postala predpražnik Evrope. Hrvaški policisti pretepajo migrante, slovenski jih vračajo, tudi brez ustreznih postopkov, preprečujejo jim zaprositi za azil. Kršijo torej temeljne človekove pravice. Vsi gledamo stran. Med temi ljudmi, kot v vsaki populaciji, so takšni in drugačni. Kulturne razlike so vedno bile, treba se je spoprijeti z njimi in ne dvodimenzionalno gledati na stvari. Problem je v tem, ker je prišlo do polarizacije, si za ali proti. Bistveno pa bi bilo, da ostanemo človeški. Po drugi strani pa se ne soočimo sami s sabo, s težavami, ki jih imamo sami: kakšna je stopnja alkoholizma, kakšna je stopnja revščine, nasilje nad ženskami. Ravno pred kratkim sem bral, da vzhodna Slovenija zelo zaostaja po izobraženosti. Najlažje je najti zunanjega sovražnika in ga okriviti za vse svoje težave.«

Veliko je bilo tudi očitkov migrantom, zakaj ne ostanejo v Sloveniji, ampak gredo naprej.
»Jaz jih razumem. Kot prvo jih večina še ni slišala za Slovenijo, kot drugo pa tukaj ne poznajo ljudi, ni skupnosti. Logično je, da greš nekam, kjer že imaš strica, brata, prijatelja od nekoga, da se lahko integriraš, v Sloveniji pa si popolnoma sam. Kam bi sami bežali, če bi se npr. zgodila jedrska nesreča v Krškem? Skušali bi pobegniti tja, kjer nekoga poznamo. Bi potem Avstrijci govorili, zakaj bežite v Avstrijo, zakaj ne na Kosovo? Bežiš tja, kjer veš, da boš imel pomoč. Poleg tega obstajajo t. i. odvračilni ukrepi in Slovenija je na področju azilne politike neprijazna do ljudi, ki prihajajo. To je boj za preživetje, zato iščeš državo, kjer boš imel največ možnosti. Slovenija te bo vrnila v Afganistan, kjer ti bodo odrezali glavo. Mnogi se tudi sprašujejo, zakaj je toliko moških. Moški skušajo utreti pot, da pridejo ženske za njimi. Ker če gre ženska sama na pot, mora biti zelo pogumna, prihaja tudi do številnih posilstev. Migranti govorijo o mučenju, trgovini s sužnji … Ne bo Slovenija rešila sveta, ne moremo sprejeti vseh beguncev, rešiti vse lakote na svetu, ne potrebujemo pa sovražnosti, potrebujemo humanost.«

Kaj se bo po vašem mnenju zgodilo z Evropo, begunsko problematiko, če bo prišlo do vzpona populizma in sovražnosti?
»Že to, da skrajneži vstopajo v evropski parlament, da imajo besedo, ni dobro. Najpreprosteje je aktivirati ljudi s populizmom, z enostavnimi črno-belimi rešitvami. Povemo pač, da so Judje slabi. Ampak tudi Slovani smo bili slabi in tudi naši ljudje so umirali v taboriščih. Ne smemo pozabiti, kaj se je dogajalo v zgodovini. Bomo sami sprejeli enako logiko in rekli, to pa niso več ljudje in nimajo pravic? To je zelo nevarno. Med begunsko krizo so bila družbena omrežja polna sovraštva, ljudje so bili dejansko pripravljeni prijeti za puško, še danes so. Imamo žico na meji in jo sprejemamo. Pri tem so mediji odigrali veliko vlogo. Mislim, da na Valu 202 skušamo predstavljati stvari realno. Česar se moramo naučiti, je spoštovati drug drugega, kljub temu da smo različni. Po evropskih ulicah pa spet korakajo fašisti.«