vestnik

Gornjeradgonski grad: kako je bil ruševini vrnjen sijaj

Maja Hajdinjak, 28. 11. 2022
Arhiv gradu Gornja Radgona
Grad lahko najamete za različne dogodke, med drugim se lahko poročite v grajski poročni dvorani. Foto Arhiv gradu Gornja Radgona
Popularno

Grad Radgona je bil ob osamosvojitvi Slovenije v ruševinah, 30 let kasneje pa se lahko sprehodimo po obnovljenem objektu, ki ponuja številne vsebine, med drugim tudi možnost najema prostorov za posebne priložnosti.

Na griču, od koder gleda na obe Radgoni, že stoletja stoji radgonski grad, ki ima zelo pestro zgodovino. V 12. stoletju ga je začel graditi slovenski plemič Radigoj, od koder izvira tudi ime Radgona. Imel je veliko različnih lastnikov, imena vseh najdemo zapisana v eni od soban v pritličju gradu, po katerem nas je ob našem obisku popeljal oskrbnik Samo Tuš.

Prvi lastniki gradu so bili grofje Spanheimi, med bolj znanimi pa so bili Herbersteini v 18. stoletju. Kot izpričuje publikacija Gradovi in dvorci v občini Gornja Radgona, ki jo je izdalo Zgodovinsko društvo Gornja Radgona, je vdova Ana Eleonora, sestra zadnjega eggenberškega kneza, leta 1717 prinesla grad kot doto v zakon svojemu tretjemu možu, grofu Leopoldu Herbersteinu, ki je grad prevzel leta 1776. Grof je grad temeljito prenovil, kar dokazuje tudi napis nad prvim grajskim vhodom, nad drugim vhodom pa o prisotnosti Herbersteinov priča njihov družinski grb. Ti so grad leta 1789 prodali grofom Wurmbrandtom, ki so bili lastniki gradu vse do leta 1914, ko so ga zaradi tedanjega dogajanja v Evropi na hitro prodali poljskemu grofu Karlu Chorinskemu. Ker je ta slabo gospodaril, si je nakopal velike dolgove in grad izgubil. Leta 1931 je grajsko posestvo prevzela banska uprava v Ljubljani in na dražbi razprodala vso zemljo, ki je spadala h gradu, razen parka in zemljišča, kjer je danes parkirišče, na gradu pa so vzpostavili hiralnico.

Grad Gornja Radgona
Arhiv gradu Gornja Radgona
Na griču, od koder gleda na obe Radgoni, že stoletja stoji radgonski grad, ki ima zelo pestro zgodovino. Foto Arhiv gradu Gornja Radgona

Grajski prostori so se skozi zgodovino uporabljali za različne namene. Pred vojno je bila tukaj gospodinjska šola, med vojno so grad zavzeli Nemci. Leta 1945 so Rusi streljali na grad in zažgali severovzhodni del ostrešja. Jugoslovanska oblast je streho zelo hitro popravila in na gradu uredila psihiatrično bolnišnico. Ta je delovala slaba tri leta, nato so oskrbovance razselili v Trate in Hrastovec, na gradu pa odprli osnovno šolo. OŠ Gornja Radgona je v grajskih prostorih gostovala do leta 1974, ko so jo preselili v sedanjo zgradbo, grad pa je od takrat nezadržno propadal.

»Takratna oblast je objekt pustila odprt, ljudje so hodili tja in ukradli, kar je še bilo mogoče. Tako odprt je bil grad več kot 15 let in ob prevzemu sedanjega najemnika je bil v katastrofalnem stanju. V njem ni bilo ne mize, ne stola, ne lestenca, streha je bila sesuta, v vsaki sobani je manjkalo tudi do 70 odstotkov parketa, vsa okna so bila polomljena. Drevesa okrog gradu so bila tako gosto zraščena, da mlajši prebivalci avstrijske Radgone sploh vedeli niso, da je tukaj grad,« pripoveduje Tuš.

milan herzog, grad gornja radgona
Osebni arhiv
Milan Herzog je grad v najem prevzel leta 1991 in ga v celoti obnovil. Foto Osebni arhiv

Le trije avtentični kosi pohištva

Leta 1991 je grad, ki danes nosi ime Chateau Agata, v 99-letni najem vzel poslovnež Milan Herzog. Rodil se je v Lokavcu, nato pa se že mlad odpravil v tujino, najprej v Avstrijo in nato v Švico, kjer živi še danes. Vse svoje življenje se je ukvarjal z nepremičninami. Pri 30 letih je spadal med največje nepremičninske agente v Švici in nato začel poslovati še v ZDA, kjer je nekaj časa tudi živel. V Hollywoodu je imel priložnost kupovati stare rekvizite iz snemalnih studiev in z njimi ter drugim pohištvom iz vsega sveta opremil radgonski grad. »Grad je bil ob njegovem prevzemu popolnoma prazen, praktično je šlo za ruševino, Herzog pa ga je v celoti prenovil, in to izključno z lastnimi sredstvi,« pravi Tuš, ki nam je razkril še, da so danes ohranjeni le trije kosi pohištva, ki je izvorno pripadalo gradu – dva stola in miza –, podarila pa jih je gospa iz Murske Sobote.

Ob obisku gradu nas najprej pričaka urejen park z manjšim drevoredom, od tod pa skozi dva portala pridemo do notranjega dvorišča. Zunanje arkade so iz 18. stoletja in so prejšnje lesene zamenjale v času Herbersteinov, ko je bil na gradu požar. Na notranjem dvorišču lahko obiskovalci posedijo v grajski krčmi, od tod pa vodijo vrata v različne grajske sobane. V pritličju, kot že omenjeno, se lahko poučimo o vseh lastnikih gradu, tam pa hranijo tudi krsto Marije Wurmbrandt, ki je leta 1838 umrla pri porodu. Na nasprotni strani dvorišča je sobana, ki je namenjena zajtrkovanju gostov, ki na gradu prespijo. Grajske prostore je možno najeti za sestanke, zabave ob rojstnih dnevih ali poroke (na gradu je urejena tudi poročna dvorana). V pritličju lahko vidimo še šolsko učilnico, stopnice pa nas popeljejo v kletne prostore, kjer so shranjene steklenice zlate radgonske penine, ki jo je Herzog v svet ponesel pod imenom Agata.

grad, gornja-radgona, chateau-agata, grad-gornja-radgona
Maja Hajdinjak
Grajska kapela je edini prostor, ki ni bil deležen obnove. Še danes lahko vidimo, kje je bila plošča, ki je omogočila ureditev dveh učilnic v času, ko je na gradu delovala šola. Foto Maja Hajdinjak

Kapela kot opomin

Zgodba o tej penini sega v čas osamosvojitvenih procesov Slovenije. Takrat so Radgonske gorice tako kot veliko drugih podjetij izgubile večino trga, Herzog pa jim je pred propadom pomagal z nakupom več 100.000 steklenic omenjene penine, ki jo je nato pod imenom Agata prodajal v mondenih hotelih v Švici in ZDA, o čemer priča kupoprodajna pogodba, ki je izobešena v eni od grajskih soban, kjer lahko beremo o Herzogovem življenju. Kot pove Tuš, je ime penine povezano z zgodbo nesrečne Agate iz Hrastovca. V 16. stoletju je tam živela Margareta Herberstein, ki je imela sina Friderika in si želela, da se ta poroči z eno od deklic iz družine Stubenberg z gradu Vurberk. Ko je Friderik jahal k Stubenbergerjevim, je na poti srečal Agato, se vanjo zaljubil in se želel poročiti. Mati o tem ni želela niti slišati in ko je Agata zanosila (vmes sta se še skrivaj poročila), je Friderika poslala v vojno proti Turkom, Agato pa so zaprli v hrastovške ječe, kjer so jo tako mučili, da je tam rodila mrtvega otroka. Za Margareto je bil to dokaz, da je Agata čarovnica, in še isti dan jo je dala obglaviti. Ko se je Friderik vrnil z vojskovanja, žene ni več našel, iz žalosti pa je na mestu usmrtitve dal postaviti križ iz črnega marmorja. Znamenje v Črnem lesu stoji še danes, zgodbo pa je leta 1928 popisal Ožbalt Ilaunig v knjigi Črni križ pri Hrastovcu.

grad, gornja-radgona, chateau-agata, grad-gornja-radgona
Maja Hajdinjak
Kar 832 rastlin obsega herbarij Andreja Coklina. Foto Maja Hajdinjak

Na gradu je razstavljen še herbarij Andreja Coklina. Ta je že kot otrok poznal in sušil rastline za čaje, z leti pa je zanimanje za zdravilne rastline še bolj razvil. Ker je znancem pogosto razlagal, iz katerih sestavin je čaj ali tinktura, ki jih je izdeloval, se je odločil za sestavljanje herbarija, kar ga je tako pritegnilo, da je posušil tudi druge rastline, ne samo tistih, ki jih je uporabljal. Ob njegovi smrti leta 2013 je zbirka obsegala 832 posušenih rastlin, te pa so tako danes na ogled na radgonskem gradu, kjer poleg te stalne razstave pogosto pripravijo tudi občasne, na katerih gostujejo umetniki iz vsega sveta. Omeniti velja še grajsko kapelo, ki je edini neobnovljen prostor na gradu, in sicer z razlogom, da ljudje vidijo, kakšen vandalizem se je dogajal na gradu po vojni. Ko je bila tukaj šola, so namreč kapelo prezidali s ploščo, da so dobili dve učilnici, čeprav je bilo na voljo veliko drugih sob, freske iz 18. stoletja pa so prebarvali in uničili z oljno barvo.

Grad je prostor, kjer se danes poleg Herzogovih poslovnih partnerjev srečujejo tudi pomembne osebnosti iz gospodarstva in politike v Evropi, hkrati pa je ob porokah in zasebnih zabavah prizorišče številnih dogodkov. Pogosto na njem gostijo šolarje, kakor so jih nedavno v okviru evropskih dnevov kulturne dediščine, sicer pa stavijo na dnevne obiskovalce iz celotne Slovenije in predvsem iz Avstrije.