vestnik

Gradi miselne mostove med Zahodom in Vzhodom

Vida Toš, 9. 11. 2019
osebni arhiv
Jana Rošker je prejemnica priznanja za izjemne dosežke slovenske znanosti.
Popularno

Jana Rošker je prva slovenska sinologinja, soustanoviteljica in dolgoletna predstojnica Oddelka za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Rojena v Murski Soboti, zdaj malo Ljubljančanka in Goričanka.

Jana Rošker je bila rojena leta 1960 Andreju Roškerju in Mariji Močan Rošker in je njuna edina hčerka. Oče in mama sta se spoznala in zaljubila na Gimnaziji Murska Sobota, kjer sta bila sošolca. Oba sta se odločila za študij prava v Ljubljani in rodila se jima je Jana. »Privekala sem na svet v času njunega študija, mama je bila stara 20 let. Torej sem bila tipičen zaželen in načrtovan otrok (smeh), je pa imelo to, da sem odraščala z mladima staršema, vsaj zame, dobre plati. Oba sta me ves čas zelo podpirala – in me še zdaj – predvsem v mojem intelektualnem razvoju, pa tudi pri mojih interesih.« Jana pripoveduje, da sta starša že od malega spodbujala njeno naravno radovednost in gledala, da je imela čim več možnosti za širjenje obzorij. »Čeravno to v mojih otroških in mladostnih letih ni bilo tako enostavno.« Družina Janinega očeta je izvirala iz Prlekije, natančneje s Cvena, mamina pa iz Celja. »Priimek Rošker je na slovenskem Štajerskem in celo v Avstriji najti v variaciji Roškar. Ampak družinska legenda pravi, da se je duhovnik, ko je bil očetov dedek krščen, zmotil in namesto Roškar napisal Rošker.« Družina Močan prav tako izvira iz Štajerske, pravi Jana. »Moj dedek Vladimir, mamin oče, je bil po drugi svetovni vojni na neki način kazensko prestavljen v Prekmurje, poslali so ga delat na soboško gimnazijo. Imel je namreč neke poglede na svet, ki mogoče niso ustrezali takratnim ideologijam. A mislim, da sploh ni bil osamljen primer. Prekmurje je bilo takrat nekakšna slovenska sibirija, kamor so pošiljali veliko intelektualcev, ki so imeli neke ideje in se niso vklapljali tako, kot si je nekdo mogoče želel. To pa je bilo za soboško gimnazijo precej dobro, ker je pač za profesorje dobila vrsto odličnih intelektualcev.«

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Jana Rošker v Pekingu leta 1980.

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Jana leta 1986.

Jana se je torej rodila, ko sta njena starša še študirala v Ljubljani, a je mama prišla rodit domov, v Mursko Soboto. »Oče je končal fakulteto pri 21 letih, zelo kmalu po mojem rojstvu, in je bil takrat najmlajši diplomirani pravnik v Jugoslaviji. Sicer si je želel študij nadaljevati, a ker sta dobila mene, tega ni nikoli uresničil.« Zaposlil se je na soboškem sodišču, mama pa je po Janinem rojstvu v dobrem letu opravila še manjkajoče izpite in se prav tako zaposlila na sodišču v Murski Soboti. Najprej sta delala kot sodnika, nato oče kot odvetnik, potem ko se je ustanovil notariat, pa kot notar, kar je delal do upokojitve. Marija pa je ves čas delala na sodišču v Murski Soboti, zadnje desetletje pred upokojitvijo je bila predsednica okrožnega sodišča.

Jana se spominja, da so najprej vsi skupaj z maminima staršema živeli v Prešernovi ulici, ko je bila stara tri leta, pa so se preselili v Ulico Štefana Kovača. »Tudi takrat smo z maminima staršema živeli v istem bloku, zato sem imela z dedkom in babico po mamini strani zelo tesne stike. Babica me je pogosto pazila, dedek pa me je navdušil za glasbo. Po tretjem letu sem začela obiskovati vrtec.« Jana se otroštva v Murski Soboti rada spominja. »Veliko so mi pomenili otroci iz bloka in okoliških blokov. Gotovo poznate novinarja Bojana Pečka, tudi on je z družino živel v istem bloku kot mi. Imela sva skupno strast: branje in pisanje, doma ali v parku sva imela svoj pisalni krožek in skupaj pisala romane,« pripoveduje v smehu.

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Z mamo Marijo in očetom Andrejem.

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Štiriletnica s svojo lutko temne polti.

Osnovno šolo, prvo soboško osemletko, je začela obiskovati pri šestih letih, kot pravi, ji je bilo doma dolgčas. »Sama sem se naučila brati, ker me starša nista hotela, saj je takrat veljalo, da ni v redu otroka učiti brati pred vstopom v šolo, saj mu je potem v šoli dolgčas; kar je bilo res. Starše sem sama prosila, naj me dajo leto dni prej v šolo. Bila sem vesela, ko mi je uspelo, a sem imela po treh tednih šole že 'poln kufer' (smeh). Bilo mi je zelo žal, da sem rinila tja, prezgodaj je bilo, nisem še bila čustveno dovolj zrela.«

Odločila se je za gimnazijo, kjer je začela uživati v tretjem in četrtem letniku. »Prej sem sovražila šolo, na živce mi je šla, takrat pa sem začela uživati tudi pri pouku, ne le v socialnih stikih – vse me je zanimalo. Fizika, biologija, zgodovina, literatura … Ta in filozofija mogoče še najbolj. Bilo me je groza ob misli, da bom morala nekaj izbrati in študirati le eno vedo. Po najrazličnejših ovinkih sem izvedela, da obstaja sinologija in da je to veda, ki povezuje zgodovino, literaturo, filozofijo in umetnost. Zato sem vedela, da hočem to študirati. V vsej Jugoslaviji ni bilo študija sinologije, najbližji je bil na Dunaju.«

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Po dveh letih študija na Dunaju je odšla za dve leti študirat na Kitajsko.

Po dveh letih na Dunaju je v okviru študija za dve leti odšla na Kitajsko. »Nikoli mi ni bilo žal. Nekaj Slovencev je že pred mano študiralo tam, recimo Mitja Saje, s katerim sva kasneje v Ljubljani ustanovila katedro za sinologijo. Čeprav Mitja formalno ni bil sinolog.«

Po dveh letih se je vrnila na Dunaj, diplomirala in vpisala doktorski študij, leta 1986 je spet odšla na izmenjavo na Kitajsko. Leta 1988 je Jana Rošker doktorirala z disertacijo o teorijah države in anarhistični kritiki države na Kitajskem na pragu 20. stoletja. »Ves čas sem imela v načrtu vrnitev v Slovenijo, saj sem mislila, da lahko Sloveniji več dam kakor Avstriji. Imela sem priložnost v Sloveniji uvesti neko novo, pomembno stroko in to priložnost sem izkoristila. Zato sem se vrnila in z Mitjem Sajetom sva začela intenzivno delati za to, da na filozofski fakulteti ustanovimo katedro za sinologijo. Skupaj s kolegom Andrejem Bekešem, ki je bil japonolog, smo leta 1996 ustanovili oddelek za azijske študije.«

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Kot članica tria Večni problem. »S pianistom Dejanom Berdenom in Marjanom Faričem pogosto nastopamo v Ljubljani, Prulčku, jazz kavarni Slamič, Mini teatru, včasih pa tudi v Murski Soboti.«


Roškerjeva se je ukvarjala tudi s prevajalstvom, bila predavateljica študentov sociologije kulture, študijsko pa se je izpopolnjevala tudi na Tajvanu. Po ustanovitvi omenjenega oddelka je bila dolga leta predstojnica, danes je zaposlena kot redna profesorica sinologije. Pravi, da ima rada stik s študenti in ne bi mogla povedati, ali raje predava ali raziskuje. »Raziskovanje je res moje bistvo. Čeprav imam študentarijo izjemno rada, stik s študenti in njihov odziv sta neprecenljiva.«

Na Dunaju se je Roškerjeva poročila s Petrom Jancsyjem. Drugič se je poročila s kitajskim umetnikom, slikarjem Hua Qingom in z njim dobila dva otroka; prvi sin je rojen leta 1988 v Pekingu, drugi leta 1993 v Ljubljani. Oba sinova imata – tako kot Jana – slovensko in kitajsko ime. Prvi sin je Janko Rošker, njegovo kitajsko ime je Hua Yuanli, drugi sin je Nils Rošker s kitajskim imenom Hua Ning. Janko je antropolog, Nils pa se ukvarja z elektronsko glasbo.

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Jana v Tianjinu leta 1982.

Roškerjeve na Prekmurje ne veže le Murska Sobota, ampak si je s partnerico na Goričkem kupila hišo. »To ni počitniška hiša, je kar dom. Radi sva tukaj in tukaj sva, če se le da, več dni v tednu kot pa v stanovanju v Ljubljani. Tu je prekrasen mir, človek lahko študira, piše, vse.«

jana-rošker, sinologija, prva-slovenska-sinologinja, oddelek-za-azijske-študije, ff-ljubljana
osebni arhiv
Jana Rošker je med študenti izjemno priljubljena.

Zakaj jo je pritegnil prav Vzhod? »Vzhodna Azija me je vedno privlačila. Indija malo manj, ker so bili nad Indijo vsi tako navdušeni. Kitajska je bila takrat še 'eksotična', saj se je leta 1980 komaj začela malo odpirati. Prej je bila skoraj hermetično zaprta, zelo malo tujcev je bilo takrat tam. Spomnim se, da je bila, ko si šel po cesti, za tabo procesija ljudi, ker si bil zanje tako nenavaden. Večina ljudi takrat tujca še ni videla od blizu. Meni se je tam odprl drug svet, s popolnoma novimi perspektivami. In čeprav o Kitajski in drugih vzhodnih filozofijah še vedno obstajajo neki predsodki, ki prihajajo z Zahoda, mislim, da kitajska filozofija odpira zelo globoka in pomembna filozofska vprašanja, ki jih metodološko obdeluje drugače, kot to počne zahodna filozofija. Zato si je treba prizadevati za gradnjo mostov. To je tudi to, kar si želim početi še naprej.«

Prejemnica številnih priznanj

Jana Rošker je leta 2012 s knjigo Tradicionalna kitajska filozofija in paradigma strukture prejela priznanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost za izjemne dosežke slovenske znanosti.

Leta 2015 je prejela Zoisovo priznanje za pomembne dosežke v sinologiji za monografijo Iskanje poti: teorija znanja v predmoderni in moderni Kitajski. Istega leta je prejela tudi zlato plaketo Univerze v Ljubljani za raziskovalne in pedagoške dosežke.

Je ustanoviteljica, prva predsednica in častna članica Evropskega združenja za kitajsko filozofijo in glavna urednica mednarodne znanstvene revije Asian Studies.