vestnik

(KOLUMNA) »Kaj pa ti delaš tu?«

Damjana Nemeš, 29. 7. 2020
Jure Zauneker
Slika je simbolična
Popularno

Šport v družbi je, kakor koli obrnemo, še vedno v domeni moških. Ti zasedajo domala vse vodilne položaje v različnih športnih organizacijah doma in po svetu ter tako krojijo športno dogajanje. Prenosi velikih športnih dogodkov, v katerih tekmujejo moški, dosegajo prek malih zaslonov milijarde ljudi po vsem svetu, temu primerni so tudi dobički zaradi televizijskih pravic. O tem, kolikšne so denarne nagrade za zmagovalce in kakšen ugled ob tem uživajo vsaj naslednje leto, sploh nima smisla razglabljati. Ne nazadnje niti ni nujno, da so to dogodki v evropskem ali svetovnem merilu, dovolj je že, če se ozremo v lokalno okolje, k najpomembnejši postranski stvari na svetu, nogometu. Ni treba biti strokovnjak, da bi ugotovili, kje se zbere več gledalcev in navijačev, kje je vzdušje na tekmi boljše, bolj navijaško.

Dejstvo je, da je moški šport zaradi moči, hitrosti, vzdržljivosti veliko bolj privlačen za oko, zato tudi prinaša denar. Kar seveda ne pomeni, da športnice ne dajo na igriščih, parketu, smučarskih ali tekaških stezah vsega od sebe ter da se ne borijo. Daleč od tega. Včasih so v žaru boja in v želji po zmagi odločnejše od moških. Zavedajo se namreč, da bodo morale ne glede na rezultate, ki jih dosežejo, ter ne glede na trud in delo, ki ga za dosego tega rezultata vložijo, storiti še en korak več, se potruditi še bolj, da bodo »sprejete«. Koliko seksističnih, diskriminatornih ali opolzkih komentarjev morajo požreti, je druga zgodba.

Tudi sama sem, sicer pri opravljanju svojega poklica, že slišala različne opazke novinarskih kolegov, kadar sem se lotila pisanja oziroma poročanja o športu. Zadnji tak primer se mi je zgodil na Brdu pri Kranju, kjer sem se udeležila finala pokala Slovenije. Bila sem ena izmed dveh novinark v novinarskem središču, kjer so prevladovali moški novinarji, specializirani za svet športa. Nasmihanj in začudenih pogledov je bilo precej, bolj bizaren pa se mi je zdel odnos staroste športnega poročevalstva pri nas. Čeprav sva se že velikokrat srečala na takšnih ali drugačnih dogodkih, povezanih s športom, in mu je moralo biti jasno, da pri svojem delu spremljam tudi področje športa, me je vpričo vseh zviška vprašal: »Kaj pa ti delaš tu?« Zagotovo nisem šla tja gledat fante in preverjat, kateri od njih ima lepšo in bolj čvrsto zadnjico, zato je bilo njegovo vprašanje še bolj neumestno.

Podoben primer se mi je pripetil še v času opravljanja obvezne študijske prakse pri slovenskem športnem časniku, kjer sem dobivala različne naloge in zadolžitve, udeležiti sem se morala tudi rokometne tekme ter o njej poročati. Seveda ženske rokometne tekme. Po uspešno opravljeni praksi in pohvali, da delam dobro, je mentor dodal še stavek: »Vseeno si raje izberi drugo smer v svojem poklicu. Ženskam v športnem novinarstvu je težko.« Naj omenim, da sta takrat v ekipi tega časnika delali le dve novinarki, ena je spremljala odbojko, druga hokej.

Če pogledamo slovenske televizijske programe, je sicer veliko žensk, ki delajo v športnih uredništvih, vendar jih je večina voditeljic. Športnih novinark je res malo, saj se je težko prebiti v ta moški svet. Stanje se sicer izboljšuje, tako doma kot v svetu. Podoben primer je tudi na področju trenerstva. V slovenskem merilu je bila ena vidnejših slovenskih trenerk zagotovo Marta Bon, ki pa ni trenirala moške ekipe. Korak naprej je sedaj stopila Nuša Ledinek, ki je po uspešnem vodenju ženskega nogometnega kluba prevzela ekipo moških. Kot je poudarila, ji je to velik izziv, saj je stopila iz cone udobja in se bo morala zato še toliko bolj dokazovati. Vsekakor si zasluži vse pohvale za pogum in storjeni korak, saj je pokazala, da »ima jajca«. Vse športnice in novinarke, ki želijo postati uspešne v svetu športa, bi morale pokazati več poguma. Le tako bi morda bil kdaj v prihodnosti narejen večji korak k enakovrednosti med spoloma v svetu testosterona.