vestnik

(INTERVJU) Fotograf, ki so mu blizu temni angeli

Ines Baler, 10. 3. 2020
Tomaž Galič
Fotografije z razstave Temni angeli.
Popularno

Lendavčan Tomaž Galič je umetniški fotograf, ki so mu najbolj blizu motivi, ki izžarevajo temačne podobe. Pravi, da ni perfekcionist, kljub vsemu pa se z nastalimi fotografijami ne zadovolji hitro. Fotoaparat ga spremlja na vsakem koraku, do sedaj je imel dve samostojni razstavi, prizadeva pa si, da bo v prihodnosti še kakšna.

Ljudje vas dosti videvajo na lendavskem koncu, kjer dokumentirate aktualno dogajanje. Kaj pa najraje fotografirate za svoje srce?
»Všeč so mi konceptualna snemanja, ki jih skušam izpeljati tako, kot sem si jih zamislil. V glavi imam neke svoje ideje, potem pa je treba koordinirati izbrano lokacijo, model, vreme, čas in še precej drugih dejavnikov. Smer, ki me pritegne, je gotik, in s tem povezana temačnost. Poleg tega imam rad mistična in romantična fotografiranja. Že dalj časa si recimo želim fotografirati jutro v meglicah, v daljavi pa stoji dekle v dolgi obleki.«

lendava, tomaž-galič, fotograf
Nataša Juhnov
Galiča žalosti, da fotografija nima neke vrednosti in da je dejavnost zelo malo cenjena.


Tudi ena od vaših samostojnih razstav je vključevala elemente temačnosti.
»Tako je. Drugo samostojno razstavo po vrsti sem poimenoval Dark Angel (Temni angel, op. p.), dekleta na fotografijah so imela na hrbtu črna krila. Pripravljal sem jo pet, šest let, ker gre za proces, razvijanje. Vedno lahko kaj narediš drugače in bolje, uporabiš enako tematiko, vendar novo lokacijo, drug model in podobno. Moja prva razstava pa je bila Zapuščeni atelje v lendavskem kulturnem domu. Fotografije sem posnel v ateljeju pokojnega strica, slikarja Štefana Galiča. Fotografiral sem različna tihožitja in scene. Vsakih deset let recimo pride na vrsto samostojna razstava, ker je s tem veliko dela, najti je treba tematiko, pa tudi s finančnega vidika ni lahko.«
Vse zahteva svoj čas. Tudi vi ste se morali najti, razviti svoj slog. Kako pa ste začeli?
»Moram priznati, da me je fotografija od nekdaj zanimala, vendar nekako nisem prišel zraven. Potem pa sem se kar čez noč odločil, bilo je pred slabimi 20 leti, da si kupim fotoaparat. Hodil sem naokrog in slikal vse, kar se je znašlo pred objektivom. Sčasoma se je spekter zanimanja začel kristalizirati in našel sem tisto, kar mi je ljubše. Sedaj se pretežno ukvarjam s fotografiranjem narave in portretov, najraje pa imam, kot prej povedano, konceptualna fotografiranja. Moram pa priznati, da sem se v začetku veliko družil z izkušenimi fotografi in se od njih tudi največ naučil.«

fotograf, Tomaž Galič
Tomaž Galič
Fotografije z razstave Temni angeli.

Se ukvarjate tudi s fotografiranjem porok in drugih družinskih praznovanj? Zdi se namreč, da se je v zadnjih letih ta dejavnost zelo razširila.
»V vseh teh letih sem fotografiral le nekaj porok, ker nekako nisem tak, da bi s tem služil denar. Se pa strinjam, da se je to zelo razmahnilo. Profesionalni fotografi zelo negodujejo nad tem, ker amaterski poroko fotografirajo za tretjino cene, ki bi jo postavil pravi fotograf. To pa je dejansko žalostno, kajti fotografija nima neke vrednosti in sama dejavnost je po moji oceni zelo malo cenjena.«
Pričakujete, da se bo to popravilo?
»Po pravici povedano mislim, da bo še slabše. Tehnologija postaja cenejša, dostopnejša in bolj izpiljena. Današnji mobilni telefoni delajo dobre fotografije. V dobrih razmerah se da narediti podobno fotografijo, kot jo narediš s profesionalnim fotoaparatom. Ti pa so zelo dragi. Kdo bi torej plačal veliko denarja za fotografske storitve? Za vsakodnevno rabo so telefonske slike na žalost čisto dovolj. Je pa res, da mora imeti dober fotograf žilico, da je lahko uspešen, veliko pa pripomorejo tudi izkušnje. Nekateri to imajo, drugi pač ne.«

fotograf, Tomaž Galič
Tomaž Galič
Blizu mu je gotik scena.

Ena od vaših fotografij je bila na ogled v Lendavi na mednarodni razstavi Pannonia Reflections. Konkurenca za izbiro razstavljenih fotografij je bila huda, katera od vaših je navdušila žirijo?
»Res je, razstava je bila na ogled do konca februarja. Tudi tu sem si zamislil nekoliko bolj temačen koncept. Izbral sem polje s sončnicami, na katerem so se cvetovi že posušili, uveneli in se povesili. Model je ležal na tleh, fotografiral pa sem jo od zgoraj navzdol. Sicer sem imel v mislih nekoliko drugačne razmere za ustvarjanje. Na dan fotografiranja je bila napovedana nevihta, modelka je prišla, ravno takrat pa je v Lendavi začelo sijati sonce. Tako da moram priznati, da ni stoodstotno tako, kot sem si zamisli. Fotografiranje v naravi je odvisno od več dejavnikov.«
Si ideje in koncepte zamislite le v glavi?
»Da, v glavi si narišem to, kar želim narediti. Ne pomagam pa si z risanjem ali drugimi metodami, saj to raje izražam z močjo fotografije.«

fotograf, Tomaž Galič
Tomaž Galič
Rad fotografira tudi stare zgradbe in gradove.

Katere lokacije in tip modelov vas pritegnejo?
»Od lokacij bi omenil stare gradove, predvsem pa imam rad pokrajino na splošno. Tudi če je samo ena rožica na travniku. V dosti stvareh vidim zanimivosti. Všeč pa so mi tudi fotografije, na katerih so ob modelu še konji. Izbiram pa različne modele, delal sem tako s slovenskimi kot tujimi, ženskami in moškimi. Ker imam rad gotik sceno, iščem nekoliko bolj v tej smeri. Biti pa mora celota, pomembni sta obleka in lokacija, model se mora v vlogo vživeti, biti pred fotoaparatom sproščen, ker če ni, je to na končnem izdelku opazno.
Lani nas je pet kolegov v Lendavi pripravilo razstavo na temo balonarstva. Prijatelj ima svoj balon in nas večkrat popelje. Meni je to fantastično, počutiš se, kot bi lebdel, ujameš meglice, sonce, druge balone. Pred leti sem bil tudi na balonarskem prvenstvu v Debrecenu in je res bilo zelo lepo.«

fotograf, Tomaž Galič
Tomaž Galič
Modele najraje fotografira v naravi.

Potem boste verjetno izkoristili tudi priložnost na septembrskem prvenstvu v Murski Soboti?
»Fotografiral bom vsekakor, po vsej verjetnosti pa tudi pomagal prijatelju balonarju.«

fotograf, Tomaž Galič
Tomaž Galič
Fotograf v objektiv rad ujame prizore v naravi. Fotografije naredi tako v barvni kot v črno-beli različici, na koncu pa izbere tisto, ki po njegovem mnenju več izžareva.