Že na začetku leta je marsikomu srce ogrela zgodba o pogumu, ki ga je premogel Stanko Dervarič iz Radenskega Vrha, ko je brez pomisleka skočil v zbiralnik vode in iz njega rešil moškega, ki se je z avtom vred potapljal. Njegove besede ob tem so bile, da je najlepši občutek, ko nekomu pomagaš.
Vsi smo minljivi
Nič manj niso bili pogumni vsi tisti, ki so nam zaupali zgodbo o svojem boju z boleznijo in ob tem opomnili, kako pomembno je vsak trenutek polno živeti. Med njimi sta bili mladi mami Ksenija Fister Horvat iz Bakovec in Gabrijela Rogan iz Matjaševec, ki sta opisali svoj boj z rakom. »Zamislite se nad sabo in si vzemite čas zase. Sebe je treba dati na prvo mesto. Najpomembneje je, da znaš kdaj povedati tudi besedo ne in začneš ceniti malenkosti, na katere, ko si zdrav, sploh ne pomisliš,« je dejala Roganova, ki je po seznanitvi z diagnozo temeljito spremenila prioritete v življenju. Tudi ona je, tako kot Fister Horvatova, v bolezni spoznala, kdo so pravi prijatelji. »Neka lekcija v življenju mora biti in pri tej bolezni na žalost spoznaš, da smo vsi minljivi in da materializem, ki ga imamo, ne pomeni nič,« je ob pripovedovanju svoje izkušnje povedala osemintridesetletna Bakovčanka.
Spoznali pa smo tudi najmlajšega bolnika s hemofilijo v Sloveniji, Taja Jurkoviča z Razkrižja, ki so mu pri petih mesecih diagnosticirali najhujšo obliko te bolezni. Družina je potrebovala kar nekaj časa, da se je sprijaznila s Tajevo diagnozo. »Na najhujše nočem še niti pomisliti, zato razmišljamo samo pozitivno. Brez opore partnerja in preostalih članov družine mi ne bi uspelo. Za Taja pridno skrbi tudi njegov bratec Jure, ki je star tri leta. Skrbno pazi, da se mlajši bratec pri igri ne udari,« je takrat povedala mama Melani Jurkovič.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
Majhne spremembe, novi začetki
Marsikdo je v tem letu, ki je sicer dodobra pretreslo naša življenja zaradi epidemije, uresničil svoje (dolgoletne) želje. Devetindvajsetletna Iva Weingerl iz Murske Sobote je avgusta v svojem rojstnem kraju odprla center za zgodnji razvoj, rehabilitacijo in krepitev zdravja, ki ga je poimenovala Mediwa center. V osrčje delovanja centra je postavila celostno obravnavo nosečnic, porodnic in dojenčkov in prva v Pomurju začela izvajati vadbo pedokinetike za najmlajše. »Majhni koraki, ki so bili potrebni na moji poti, so počasi, a uspešno sestavljali stvari,« je povedala ob odprtju.
Tudi Sandra Zadravec iz Branoslavec, ki se je po diplomi na pravni fakulteti odločila prisluhniti notranjemu glasu, stopila iz cone udobja in se odpravila športni oziroma trenerski karieri naproti, je svojo dejavnost letos prvič izpostavila. V času, ko so fitnesi zaradi zaprtja samevali, je Zadravčeva kot osebna trenerka, ki med drugim ponuja tudi tao jogo obraza in program tao woman lifting, razpisala spletne vadbe, ki vključujejo tudi tedenske izzive. S svojim načinom življenja želi biti zgled drugim. »Ni pomembno, kako velik je korak. Pomembno je, da na začetku ne obupamo, temveč da vztrajamo,« je dajala v pogovoru.
Prav posebne zgodbe se je domislila vzgojiteljica in socialna delavka Urška Kozar iz Rakičana – na družbenem omrežju Facebook je v prvem valu epidemije koronavirusa ustvarila skupino Igrivi svet mame Urške, v kateri predstavlja aktivnosti za kratkočasenje otrok. Njene ideje so v tem letu marsikateremu staršu olajšale čas, preživet z otrokom, in poskrbele, da so se med seboj še bolj zbližali. »Največ, kar lahko ponudite otroku, je vaš čas, zato si ga le vzemite,« je dejala že marca.
Živeti svoje sanje
Da živi svoje sanje, nam je zaupal Samo Herceg, enaintridesetletni izučen pek iz Sebeborec, ki že tri leta svoje goste z okusnimi picami in drugimi jedmi, predvsem malicami in hamburgerji, razvaja v okrepčevalnici Trta v Murski Soboti. »Življenje je polno izzivov, ni nama žal, da sva se tako odločila,« je povedal Herceg, ki je to poglavje življenja odprl z življenjsko sopotnico Tamaro Kuronja. Dela to, kar je hotel že kot otrok. Vsak dan peče pice, uspešno se udeležuje tudi tekmovanj v peki pic.
Po dveh letih življenja v osrčju Prlekije je svojo življenjsko pot z nami delila tudi Florjana Kastelic iz Ljubljane, ki je v Ljutomeru odprla slaščičarno Flo Cukeraj. »Ni bila težka odločitev iti v te kraje, saj sem v otroštvu veliko časa preživela pri teti v Žepovcih. Že kot najstnica sem vedela, da bom živela nekje na podeželju. Tu se res dobro počutim in odločitev, da tu ostanem in se postaram, je bila prava,« je poudarila poleti.
Izkusiti druge dele sveta
Nekateri so se odločili del svojega življenja preživeti zunaj naše države. Med njimi je Tomaž Cigüt iz Bratonec, ki že leto dni živi in dela v Keniji, natančneje v glavnem mestu Nairobi. Tja ga je vodila želja po zaposlitvi na področju mednarodnega razvoja v eni izmed držav, kjer bi njegovo delo imelo širši pomen in neposredne dolgoročne koristi za lokalno prebivalstvo. Na tamkajšnji način življenja se je dokaj hitro privadil. Kot je povedal, so domačini precej prijazni in odprti, ker pa se uči njihovega lokalnega jezika, so ga precej dobro sprejeli, navdušila ga je tudi kenijska narava. Tam gotovo ne bo ostal za zmeraj, saj si želi spoznati in izkusiti tudi druge dele sveta.
Ravno to počne Prlekinja Tadeja Magdič, ki združuje navdušenje nad plezanjem in raziskovanjem tujih dežel, nasvete in ideje za krajša in daljša potovanja pa deli tudi na svoji spletni strani Tadeja Travels. Doslej je obiskala okrog 50 držav, večinoma je potovala sama. Njen seznam želja je še dolg, trenutno čaka, da se situacija, povezana s koronavirusom, umiri. Želi si videti Aljasko, tja pa bi rada potovala od skrajnega juga Južne Amerike.
Čustva izražena v poeziji in prozi
Za številne je bilo to leto tudi leto ustvarjanja in prebujanja. Med njimi sta bili dve Prlekinji. Mlada avtorica Nika Škof iz Gornje Radgone je v domačem okolju prvič predstavila svojo poezijo, literarni večer pa je s pomočjo prijateljev in znancev obogatila z likovno in glasbeno interpretacijo pesmi. Škofova svet poezije zelo ceni. »Nisem si upala posegati v ta svet, ker se mi je zdel preveč dragocen, a zdaj sem bolj pogumna in korakam v to smer,« je povedala.
Svojo prvo pesniško zbirko pa je izdala Sara Kager, fotografinja, ki pesmi piše v prostem času in se pod svoja dela podpisuje z začetnicama S. K. »V vsako svojo pesem želim dati svoj slog, zato so pesmi včasih v kiticah ali v prostem slogu, včasih so povsem brez vejic ali brez velikih začetnic.« Njeno ustvarjanje je pohvalil tudi pesnik in pisatelj Feri Lainšček. »Pustim si dihati, brati svoja dela, potem pa bomo videli, kaj bo nastajalo v prihodnosti. Morda bo nastala kakšna zbirka v kratkem, morda čez nekaj let, morda pa nikoli več. Tako je to pri umetnikih,« je dejala.
