vestnik

(KOLUMNA) Jan, zapoj nam o Murini delavki!

Majda Horvat, 24. 10. 2020
Nataša Juhnov
Fotografija je simbolična.
Popularno

Jan Plestenjak se spozna na petje. Prav tako ni mogoče oporekati njegovemu igralsko-manekenskemu videzu in showmakerskim prijemom na odru. Spozna pa se tudi na biznis.

Nakup zavarovane blagovne znamke Mura mu je prinesel takšno medijsko pozornost, kot je s tremi tisočaki vložka v reklamo ne bi dosegel nikoli. Pa še v spoštovanje domačega in ohranjanje slavne preteklosti so to zavili. Jan Plestenjak se je z nakupom blagovne znamke Mura prikupil občinstvu, zato si v tem pogledu avtor zamisli o nenavadnem poslu, ki sega s Primorskega v Prekmurje, zasluži poklon. 
Ni pa mogoče spregledati, da je v tej zgodbi pomemben kupec in ne kupljeno blago. Kajti če bi bila kupec na primer moja malenkost, se zaradi tega še list ne bi zganil na drevesu, kaj šele da bi nastal tak medijski vihar.
Pa česa takega tudi nikoli nisem imela v mislih, še manj, da bi kaj takega storila. Blagovna znamka Mura je namreč zame boleč spomin, prodaja pa sol na rano, za katero sem mislila, da se je že zdavnaj zabrazgotinila. Pa se ni. To je očitno moja duševna dediščina, dokler bom hodila po tem svetu.
Moja mama je bila Murina delavka v obdobju, ko je Mura rasla in zablestela v vsem svojem sijaju. Ob njej sem spoznala, kaj pomeni delati v fabriki, vedela za ponos, ki jo je preveval, ker so s sodelavkami gradile to ime. To je bil njihov svet ob reki valovanja, čustva, ki jih slišim v pesmi Proud Mary (Ponosna Marija) Tine Turner. Zato zame ni denarja, s katerim bi se dalo kupiti ime Mura. To lahko stori samo nekdo, ki ne nosi čustvenega nahrbtnika, povezanega s tem imenom, in generacijskega spomina, shranjenega v njem. 

848c918f4744ccb984361f146a6b2a2b
Nataša Juhnov
Iz arhiva. Fotografija je simbolična.

Mura je zame tudi nauk. Glas iz ozadja se zasliši vedno ob pogledu na novo oblačilo, ki po kakovosti spominja na Murin izdelek. Zame je veliko več kot le sešita tkanina, pokrivalo telesa, ki se prilega naši kulturni identiteti, daje občutek zadovoljstva, dostojanstva, samozavesti. Za vsakim oblačilom vidim sklonjene ženske nad šivalnimi stroji in slišim zvok drdranja, ki se razlega po dolgi hali. Obleka je zame delo rok, ki ga spoštujem. 
Ne vem, ali tudi nov lastnik blagovne znamke Mura nosi v sebi kaj podobnega, o čemer zdaj pišem, ali ima kaj podobnega v svojem nahrbtniku izročila.
Če pozna ta občutek, potem je upanje, da se bo v njem vzbudilo zanimanje za človeške zgodbe, ki so v preteklosti krojile ime Mura, za ranjene duše, ki so ostale za pogoriščem. Morda bo celo vzniknila pesem vsem njim v zahvalo, spomin in tolažbo. Pesem s posvetilom, ki bo opevala ponos, vztrajnost in predanost Murine delavke.
Takšna pesem bi segla do srca vsem, ki so ustvarjali ime, od tega živeli in gojili upanje na lepšo prihodnost svojih otrok. Izbrisala bi solze, ki so tekle po licu zadnjih delavk, obupanih in razočaranih, da je bil ves njihov trud zaman.
Pesem bi zgodbo Mure iztrgala pozabi, pobožala bi spomin in bolečini dala smisel. Ni bilo zastonj, bi dahnili vsi, ki jim je bila Mura življenje. S pesmijo bi bil posel nakupa blagovne znamke Mura okronan s človeškim obrazom. 
Morda pa bi pela tudi v opomin vsem, ki v poslu ali zaradi njega pozabljajo na to, da tega ni brez ljudi, da se ta pri njih začne in tudi konča.