vestnik

Katjuša Peterka: »Čutim dolžnost, da ohranim cimbale«

Ines Baler, 6. 3. 2022
Ines Baler
Katjuša Peterka iz Beltinec se namerava po šolanju na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer vpisati na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Študirati želi glasbeno pedagogiko in postati profesorica.
Popularno

Katjuša Peterka je mlada glasbena navdušenka in cimbalistka, ki ima pri 17 letih smele načrte za prihodnost. Povezani so s poučevanjem glasbe in ohranjanjem igranja na cimbale.

V otroštvu je bila njena prva želja igrati violino, a ko je v Glasbeni šoli Beltinci spoznala cimbale, se je nad njimi takoj navdušila. »Dobro, da se z violino ni izšlo, ker potem zdaj ne bi bila tu, kjer sem,« poudari. Pri sedmih letih je začela obiskovati pouk pri znanem prekmurskem cimbalistu Andiju Sobočanu. Ta je še zdaj njen največji vzornik in zanj pravi, da si boljšega učitelja ne bi mogla zamisliti. Od njega ni prejela le glasbenega znanja, ampak tudi številne dobronamerne nasvete. 


Dijakinja 3. letnika Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer, smer gledališče in film, je v desetih letih cimbale tako vzljubila, da si bo v prihodnje prizadevala, da se glasbilo ohrani in postane bolj prepoznavno. »Moj glavni cilj je, da cimbale ostanejo. Čutim dolžnost do sebe, učitelja, instrumenta, tradicije, kraja,« pove 17-letnica. Po končani srednji šoli se namerava vpisati na Akademijo za glasbo v Ljubljani, saj se želi kasneje v življenju ukvarjati s poučevanjem mlajših. Pri tem pa se pojavi težava, saj cimbale kljub dolgoletnim prizadevanjem v Sloveniji niso priznane kot glasbilo. »Zato se zdaj učim igranja na klavir, da bom potem lahko študirala glasbeno pedagogiko, pridobila izobrazbo in druge učila igranja na cimbale,« razkrije načrte. Glasbilo ji pomeni ogromno in njegovi zvoki ji pobožajo dušo tako ob veselih kot žalostnih trenutkih. 

katjuša peterka, nastop
Osebni arhiv
Pred leti je z Vladom Kreslinom nastopila v Gledališču Park in upa, da bo še kdaj. "On je ogromno pripomogel k temu, da ljudje vedo, kaj so cimbale," pravi mlada glasbenica.


Učenje v temi 

Njen prvi uradni nastop je bil v Dobrovniku, predstavila se je s skladbo Teče mi vodica. »Bila sem najmlajša med vsemi in zelo vesela, da me je učitelj izbral in sem lahko šla že v prvem razredu nastopat,« se ponosno spominja. Število nastopov se je nato skozi leta stopnjevalo, v zadnjih letih pa skoraj povsem upadlo, saj je tudi na glasbeno področje epidemija zelo vplivala. V največjo čast si šteje, da je lahko pred nekaj leti stopila na oder Gledališča Park z Vladom Kreslinom, in upa, da bo to še kdaj ponovila. Na cimbale najraje igra skladbo My Way od Franka Sinatre, z njo pa je povezana ena od zanimivih prigod, ki so se ji zgodile. »Učitelj je vedno govoril, da se moram naučiti na pamet igrati, a to je bila zame težava. Enkrat je potem v učilnici ugasnil luči in rekel, zdaj pa igraj. Rekla sem si, v redu, začetek poznam, pri drugi polovici kitice sem se malo lovila, vendar je kolikor toliko šlo. Prav zaradi drugačnega načina učenja je to ostala moja najljubša skladba.« Sicer si mora notne zapise pesmi za igranje na cimbale Katjuša Peterka prirediti. Opiše, da je treba združiti notne zapise številnih glasbil, če je na odru sama, pa mora združiti tako melodijo kot spremljavo.


Cimbale imajo 113 strun, nanje se igra z dvema palčkama ali tolkalcema, ki sta oviti s sanitetno vato in nitmi. Ovijanja palčk se glasbeniki učijo že v glasbeni šoli, pomembno je, da imata palčki enako debelino omota. To namreč vpliva na zven. »Če so ovite bolj na tanko, zvenijo cimbale glasneje, če bolj na debelo, je primerno za umirjene pesmi,« pove glasbenica. Ima okoli šest parov palčk, najljubše so ji prve, ki si jih je dala narediti po meri. Tudi s tem pripomočkom je povezana anekdota. »Spomnim se, da smo nastopali na dobrodelnem koncertu. Imela sem solo in ugotovila, da nimam pripravljenih enakih palčk, nista bili par. Pomislila sem, ojoj, kmalu sem na vrsti. Na srečo sem hitro našla prave palčke, vendar se mi je ena zataknila za struno. Solo sem potem vseeno izpeljala, vendar začela en takt prepozno. To je bil zame doslej najbolj stresen koncert,« v smehu pove v beltinskem parku, kjer smo se srečali. 

katjuša peterka, cimbalistka
Ines Baler
Katjuša Peterka iz Beltinec se namerava po šolanju na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer vpisati na Akademijo za glasbo v Ljubljani. Študirati želi glasbeno pedagogiko in postati profesorica.

Igrala že tudi Nirvano

Njena velika želja je, da bi družba na splošno, predvsem pa vrstniki bili bolj dovzetni za kulturo. »Zdi se mi, da je trenutno bolj pomembno, kar neka vplivnica, ki ima več tisoč sledilcev, pove na instagramu, ali video, ki so ga videli na tiktoku,« razočarano opaža. Kot tudi to, da so cimbale prepogosto zamenjane s citrami. »Redkokdo še ve, kakšen instrument so cimbale. Tudi kolegi me dražijo, da igram čembalo, ker vedo, kako zelo me to moti, in ker vsakega poučim, kaj so to cimbale.« Glasbilo je po njenih besedah bolj značilno za Madžarsko in Slovaško. Prav na Slovaško si želi iti in od blizu doživeti vzdušje, ki ga pričara več cimbal na odru. V živo je že videla nastop madžarskega romskega simfoničnega orkestra oziroma sto ciganskih violin, kot jih radi imenujejo, in pravi, da je bila kombinacija cimbal magična. 


Katjuša Peterka je na ljudskem glasbilu preigravala različne zvrsti. »Tudi Nirvano sem že igrala, pa pop, rock, indie. Na vsak instrument lahko igraš vsako zvrst glasbe, čeprav večina na to ne bi pomislila. To je povezano s predstavami. Ko govorimo o violini, takoj pomislimo na klasiko, ampak da se vse. Tudi na cimbale lahko igraš klasiko.« Morda pa bo Slovenijo kdaj s kakšno priredbo navdušila v katerem od šovov, ki predstavljajo talente. »Ko sem bila mlajša, sem imela željo iti na Slovenija ima talent, ampak se nikoli nisem prijavila. Te možnosti sicer nisem čisto izključila, ker bi to vsekakor vplivalo na popularizacijo glasbila, ampak prva prioriteta je poučevanje, nastopi so na drugem mestu,« sklene Beltinčanka. 

Kaj zdaj berejo drugi