Sašo Zver: Kjer čustvom zmanjka besed, se začne glasba

»Vse okrog sebe dojemam kot glasbo – brnenje avtomobilov je samo atonalni specialni učinek, ženske petke dajejo ritem po asfaltu, šumenje listja in vej je uvertura v pesem, vsemu drugemu življu pripišem različne višine tonov – težko razložim, najlažje bo, če parafraziram pisateljico Georgio Cates: Tam, kjer čustvom zmanjka besed, se začne glasba,« pravi kitarist Sašo Zver iz Murske Sobote.

Mojster stila igranja kitare, imenovanega »fingerpicking«, nastopa s skladbami iz bogate glasbene dediščine ter s svojimi avtorskimi skladbami in prenaša svoje znanje na druge. Ne skriva vsrkavanja idej pri mnogih znanih glasbenikih kot spužva, obenem pa te ideje udejanja v svoji glasbi in aranžmajih. Na njegovih koncertih lahko ljubitelji glasbe prisluhnejo mnogim skladbam iz svetovne glasbene zakladnice, med njimi tudi priredbam slovenskih zimzelenih melodij. Sašo Zver je glasbeno dejaven tako v Sloveniji kakor tudi po svetu – najpogosteje v Združenih državah Amerike, kjer je ob nastopih tudi gostujoči predavatelj. Nastopa tudi na prireditvah Chet Atkins Appreciation Society Convention in All Star Guitar v Nashvillu.

osebni arhiv

Na koncertih lahko ljubitelji glasbe prisluhnejo njegovim avtorskim skladbam in priredbam skladb iz svetovne glasbene zakladnice, med njimi tudi slovenskim zimzelenim melodijam. FOTO OSEBNI ARHIV

Preberite še

Odpri v novem zavihku

Pomurski poslanec Dejan Süč iz Gibanja Svoboda.

Pomurski poslanec iz Svobode se je zmotil in podprl predlog SDS

Odbor DZ za notranjo politiko je danes potrdil opozicijski predlog novele zakona o lokalni samoupravi, ki uvaja predhodno soglasje občine glede nastanitve migrantov ali vzpostavitve azilnega doma. Kljub nasprotovanju poslancev koalicije, je bil predlog ob podpori pomurskega poslanca Svobode Dejana Süča s sedmimi glasovi za in šestimi proti sprejet.

Dvanajststrunska kitara

»Odkar pomnim, so bila pri naši hiši glasbila – pianino, harmonika, violina, tamburica, orglice – in ne spomnim se, da kdaj ne bi bil prižgan vsaj radio, če že ne kasetnik ali gramofon, najpogosteje pa kar vse hkrati. Prihajam iz glasbene družine. Mama in sestra sta igrali klavir, prav tako oče, ki je bil takrat tudi pevovodja več zborov in odličen cerkveni organist. Spomnim se obiskov nedeljskih maš in mogočnega zvoka orgel, ko je po koncu maše odprl vse registre in zaigral,« se spominja Sašo. To je racionalni del, ki je bil zasejan od malih nog. Tisti drugi, emocionalni, pa se zmeraj spomni plošče Lea Kottkeja, na kateri je slika avtorja z dvanajststrunsko kitaro. Nekaj je bilo v tistem zvoku strun, kar ga še danes drži priraščenega h kitari. Kot popkovnica. Kitare ne dojema več kot podaljška svojih prstov in rok, ampak kot del telesa.

»Kot otrok sem poslušal, kar se je poslušalo doma – v največji meri radio: iz maminega se je slišal takrat še Radio Murska Sobota in iz sestrinega 'em-em cvaj' (mariborski MM2). Plošče so bile pisana mešanica klasične glasbe, muzikalov, nekaj jazza, obvezni repertoar The Beatles in Jimi Hendrix. Pozneje se je interes samo še širil.« Proti koncu osnovne šole sta ga začela zanimati jazz in električna kitara. Sošolcem in vrstnikom se je zaradi tega zdel malo čuden, zato je začel dokaj uspešno oponašati rock kitariste. »Narobe bi bilo, če bi rekel, da nisem maral ali pa ne maram skupin Iron Maiden in Metallica in drugega rock kataloga, ne nazadnje sem pokradel preveč prijemov iz tega žanra, vendar mi je instrumentalna kitara, kot sem takrat imenoval stil, ki ga danes igram, ponujala nekaj več.«

Po srednji šoli se je nekajkrat, pod socialnim pritiskom okolice, odločil, da se bo resno posvetil študiju politologije na Fakulteti za družbene vede in malo pozneje fizike na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. »Pa je resnost po nekaj entuziastičnih mesecih, kolikor vem, še naprej hodila na predavanja, jaz pa sem čez dan v Brunarici, kjer so točili sramotno poceni pivo, igral tarok, ponoči pa sem igral po lokalih in na zabavah, tu in tam tudi v kakšnem studiu. S to resnostjo sva se potem dokaj redko srečala do mojega tridesetega rojstnega dne, ko sem opravil sprejemne izpite na Berklee college of Music v Bostonu in si pridobil štipendijo. Takrat sem začutil, da sem, končno, na pravi poti.«

Osebni arhiv

Letos se je zaradi koronakrize v njegovi glasbeni ustvarjalnosti marsikaj spremenilo.

Sodeloval z veliko glasbeniki

Sodeloval je z vsakim, ki ga je povabil k sodelovanju, pravi Sašo. »Je pa seznam tistih, ki so popustili mojemu dolgotrajnemu nerganju, naj 'eno z mano zašpilajo', neverjetno dolg: Tommy Emmanuel, Thom Bresh, Guy Van Duser, Muriel Anderson, Vlado Kreslin, Andrej Šifrer, Lado Jakša, če jih naštejem samo nekaj.« Nekaj glasbenih projektov je tudi produciral. Gotovo mu kot potrdilo in hkrati ogromno odgovornost največ pomenijo nastopi na konvenciji Chet Atkins Appreciation Society in prireditvi All Star Guitar Night v Nashvillu ter gostovanja na njegovi »almi mater« (Berklee college of Music), kjer je gostujoči predavatelj. Zelo nadrealno si je deliti oder s kitaristom Paula McCartneyja (Lawrence Juber), ki je eden izmed njegovih idolov, ali pa s Stanleyjem Jordanom, katerega vinilno ploščo je obrabil do neposlušljivosti kot najstnik. »Če bi mi nekdo takrat v najstniških letih rekel, da bom lahko enkrat s temi kitaristi igral, mu ne bi verjel. Čisto po pravici tudi zdaj težko verjamem. Je pa to en del, tisti najlepši, ko se povrne košček vloženega truda in časa. Za nahraniti dušo pa so najlepši nastopi takrat, ko lahko podarim svoj čas in pozornost nekomu, ki mu moja prisotnost razbremeni, mogoče polepša in popestri dan. Takrat se počutim, da sem jaz dobil več, kot sem dal, kar me spet pripelje k odgovornosti, da svoje poslanstvo opravljam najboljše kot lahko.«

Letos se je zaradi koronakrize v njegovi glasbeni ustvarjalnosti marsikaj spremenilo. »Zelo zgodaj sem se odločil in zavedel, da se bom notranje korenito spremenil. In se tudi sem, zato sem bil izredno ustvarjalen, izdal sem dva avtorska albuma. Marca eksperimentalni album Nomen est omen in 1. decembra album avtorskih instrumentalnih skladb z naslovom Prijetne melodije (in kosmate harmonije).« Vmes je s prijatelji, pevko Dorino Gujt, basistom Žigom Golobom, bobnarjem Blažem Celarcem, kitaristom Erikom Toplakom ter saksofonistom in klaviaturistom Leonom Žuncem, ustvaril prekmursko različico pesmi Ivona splitskih Đavolov, ki so jo poimenovali V izolaciji se žmetno fejst živi. Z Žigo Golobom sta priredila skladbo Something skupine The Beatles, napisal je nekaj recenzij, sodeloval na seminarjih na daljavo, napisal, posnel in prijavil nekaj pesmi na nekaj razpisov, uredil nekaj partitur za skladatelje in transkribiral nekaj ducatov pesmi. »Ne smem se pritoževati, dobro leto je za mano, ne bi ga spreminjal. Tako, vsaj mislim, se počutijo tudi moji najbližji soborci. Tukaj ne želim zmanjševati vpliva, ki ga je imela trenutna situacija na glasbeno industrijo in na vse, ki jih je kakor koli prizadelo stanje kot tako, ampak ne nameravam doprinesti k absurdnosti stanja. Zdi se mi, da ravnam bolje, če sem pozitiven in se skušam znajti v situaciji kar najbolje in iz tega stanja potegniti karseda največ.«