vestnik

(KOLUMNA) Adijo, kavboji

Matej Fišer, 3. 2. 2021
Niko Časar
Fotografija je simbolična.
Popularno

Naslov kolumne smo si izposodili in ga malo zavili po knjigi Adio kauboju ali v francoskem prevodu Adios cow-boy hrvaške pisateljice Olje Savičević, ki je v Franciji lani prejela nagrado za najboljši prvi prevedeni tuji roman. Skratka nova in srednja generacija dobiva nagrade v tujini in to je velika spodbuda. Ne glede na dejstvo, da gre za hrvaško avtorico, je tudi pri nas mnogo takih, ki jim uspe svoje delo postaviti v konkurenco na mednarodni ravni in se soočiti s kolegi na trgu, ki je večji in zaradi tega tudi bolj zahteven kot domači. Hendikep konkurence v majhnih okoljih je pač to, da se soočaš z vsemi in vsem in ne zgolj v lastni kategoriji. Poltežka in težka tukaj boksata skupaj. Kot v šolah v manjših krajih, kjer sedijo tisti od prvega do četrtega razreda v enem razredu. Tako kot pri vseh naših sosedih je tudi pri nas. Majhna okolja, ki smo jih upravno še razdrobili, so postala na neki način samozadostna. Vendar se tukaj postavlja veliki vendar. Izjemno veliko je funkcij, ki se množijo, in veliko je postopkov, ki se prav tako ponavljajo. Pojavlja se veliko entropije (če imate s tem izrazom težave, je zelo dobro razložen v drugem zakonu termodinamike) in vsakdanjega nepotrebnega dela, da ne ostane veliko časa za konkretno sodelovanje. Sodelovanje, ki bi znalo preseči neke lokalne okvire in s katerim bi naredili korak naprej.

Vprašanje je, kako smo pripravljeni na čas, ko bodo ljudje želeli videti naravo. Imata naša regija in njena zelena paradigma, na katero se velikokrat romantično zanašamo, tudi kakšno konkretno strategijo?

baloni, državno-prvenstvo, balonarstvo
Niko Časar
Slika je simbolična.

Ko postavljamo vprašanje in ocenjujemo dejanja na lokalni ravni, bi morali vedno, ampak resnično vedno pri vseh odločitvah ali evalvaciji dejanj odgovoriti zgolj na eno vprašanje. Ali je konkretno dejanje, aktivnost ali odločitev korak na poti v boljšo družbo? Zgolj to. S tem odgovorom bi se zelo hitro otresli nepotrebnih dejanj ali aktivnosti in začeli početi zgolj tisto in tako, da je koristno. Pri mnogih odločitvah v mnogih skupnostih ni dovolj strokovnjakov, da bi posamezne probleme kompetentno argumentirali in tako ustvarili podlage za dobre odločitve. Tako iz tedna v teden gledamo različne kavbojske ukrepe, ki so po nekaterih interpretacijah učinkoviti, potem pa naslednji teden pač ugotovimo, da niso prijeli. In vrtimo kolo znova. In tako iz tedna v teden, sedaj že iz meseca v mesec ljudje spremljajo različne vire informacij in so že postali strokovnjaki za viruse in vse, kar spada zraven.

Vendar ko pogledamo realno s stališča posameznika, konkretne skupnosti ali – če želite – regije, so vse te aktivnosti, ki ste jih izvajali s sedenjem pred monitorji, vredne nič. Nobena od teh aktivnosti, ki ste jih opravili (z nekaterimi konkretnimi izjemami mogoče), ne bo prispevala k boljšemu jutri. Kot je videti, je tokrat edina rešitev tista, ki jo daje znanost. Sami pa bi se lahko vprašali, katere aktivnosti smo izvedli, da bo po tem, ko znanost opravi svojo nalogo, to korak v boljšo družbo. Kako se regija pripravlja za čas po pandemiji? Katere aktivnosti smo pripravili na regijski ravni, kaj bo počelo naše gospodarstvo, kaj turizem in ali smo res prepričani, da bodo gostje sami od sebe prišli takoj naslednji dan in spet množično zasedli vse zmogljivosti, ki jih imamo? Imamo idejo? Ljudje so pač polni nekih informacij, ki so popolnoma nepomembne. Tako konzumiramo nepomembne informacije z občutkom, da smo aktivni soudeleženec reševanja problema. Nismo.

Ko postavljamo vprašanje in ocenjujemo dejanja na lokalni ravni, bi morali vedno, ampak resnično vedno pri vseh odločitvah ali evalvaciji dejanj odgovoriti zgolj na eno vprašanje.

Pred dnevi se je prioriteta nepomembnosti pokazala na nacionalni televiziji. Bili sta dve izjemni oddaji, ki ju je producirala RTV, in sicer dokumentarni film o Saši Mächtigu in kiosku, ki so ga nekoč izdelovali v Ljutomeru, ter pogovor z novinarjem Boštjanom Videmškom, ki govori o spremembah družbe in prihodnosti. Pri Mächtigu se je prav fino pokazala naša lokalna pamet, ko smo imeli v rokah svetovno prodajno uspešnico. Produkt, ki nam ga je uspelo zasnovati, izvesti in zapraviti z lastnim znanjem. Vendar ti dve oddaji nista bili v prvi vrsti in med najpomembnejšimi. Pomembneje je bilo, kako se kavboja nategujeta, kateri ima šestinštirideset glasov. Kam naj podjetnik in obrtnik pošljeta račun za ta opravila? Ko bo tega konec, ljudje niti v sanjah ne bodo želeli videti niti monitorja niti televizije niti pogleda skozi okno. Ljudje bodo želeli ven, med ljudi, se družiti, zadihati. Želeli bodo ponovno začutiti vonj. Pa ne čakajte, da vam govorec pove, kdaj se morate začeti umivati po vsem telesu, ne zgolj rok.

Vprašanje je, kako smo pripravljeni na čas, ko bodo ljudje želeli videti naravo. Imata naša regija in njena zelena paradigma, na katero se velikokrat romantično zanašamo, tudi kakšno konkretno strategijo? Smo naredili kaj za to, da se prilagodimo novim izzivom in času, ki prihaja. Verjetno ne. Ker nekateri ne razumejo ali ne znajo. Prav zaradi teh, ki držijo neke svoje položaje, jih veliko lastno pamet prodaja drugod. Prispevajo k boljši družbi v nekih drugih okoljih. Mogoče je sedaj res čas, da se izkoristi izziv novih časov in se regija postavi v neki svež in atraktiven okvir. Konkurenčen drugim podobnim regijam v Evropi. Naravne danosti vsekakor imamo in prednost majhnih okolij je lahko, da se hitreje dogovorijo, če se znajo in želijo. Je pa tudi res, da se velja spoprijeti z resničnimi in ne navideznimi izzivi. »Adio kauboju«.