vestnik

(KOLUMNA) Bitka pri Tromejniku

Matej Fišer, 8. 1. 2022
Aleš Cipot
Damir Čontala
Popularno

Ko so v Ljubljani slišali za Čontalo, se je kot referenca pojavila informacija, da je bil igralec in trener pri Tromejniku iz Kuzme. Malokdo v Ljubljani ve, kje je Tromejnik, tako kot je pred kratkim malokdo iz londonskega predela Tottenham vedel, kje je Sobota.

Po dolgem času smo se ponovno začeli zavedati, da imamo Tromejnik. Večina ga je prvič obiskala na šolskih ekskurzijah, ko so nas peljali gledat graničarje v stražnici in so nam v šoli prvič naročili, naj s seboj vzamemo cigarete. Pa ne zato, da bi učenci na takšnem izletu kadili, ampak ker je bila gori vojska in smo jim prinesli cigarete kot darilo. Ne vem sicer, kje imajo na Tromejniku trafiko ali kantino, ampak to zdaj ni pomembno. Takrat smo prvič v živo lahko brez dokumentov stopili na zahod v Avstrijo in z nekaj koraki za železno zaveso na Madžarsko. Velik korak za šolarja, majhen za človeštvo. Vendar si dobil občutek, kako malo korakov je med neuvrščenimi, železno zaveso in kapitalističnim zahodom.

Ti koraki, povezani s Tromejnikom in čevlji, ki naj bi bili preveliki, premajhni ali ravno prav veliki, so ponovno postali tema zadnjih dni. Zadeva je povezana s športom in Damirjem Čontalo, ki je postal glavni trener Mure. Jasno je, da je novica o odhodu Anteja Šimundže marsikoga presenetila, vendar ko pogledamo realno, je v tem športu to del naravnega cikla in vsakemu udeležencu v tej igri se prej ali slej odprejo nova vrata z novimi izzivi, s katerimi se želi spoprijeti. Tako se je pač na novico o Čontali gledalo skozi optiko Šimundže in komentatorji tako na lokalni kot na nacionalni ravni so imeli kaj povedati. Na nogomet se pač vsak spozna in moja prednost pred njimi je, da o nogometu nimam pojma. Tu in tam preberem kakšen članek inštituta za športni menedžment Johan Cruyff, a ne zaradi kakšnih ambicij po tovrstnem udejstvovanju, ampak bolj zaradi dejstva, da vidiš, o čem in kako razmišljajo »strici iz ozadja«, ki so v vrhunskem športu, športnem marketingu in menedžmentu.

Ko so v Ljubljani slišali za Čontalo, se je kot referenca pojavila informacija, da je bil igralec in trener pri Tromejniku iz Kuzme. Malokdo v Ljubljani ve, kje je Tromejnik, tako kot je pred kratkim malokdo iz londonskega predela Tottenham vedel, kje je Sobota. Pa kaj. Vse se da naučiti. Zakaj bi bil nekdo iz Kuzme manj vreden kot nekdo iz nekega predela Londona. Ko pogledamo širšo sliko, se na tem mestu velja vprašati, komu in kako je namenjen šport v mestu in regiji. Res je, da nimamo veliko olimpijcev ali serijskih dobitnikov medalj na svetovnih prvenstvih, vendar se tu in tam zgodi, da kdo tudi iz naših krajev vzame skalp kakšnemu kapitalcu. Zgolj toliko, da se dokaže tista »do not fuck with …«*. Tako se je zgodilo, da je Žekš premagal Dragutina Šurbka samo teden po tem, ko je ta osvojil evropsko krono. Vendar tudi to ni najpomembneje, pomembno je, da se v regiji sistematično gradijo športne »šole«, ki so namenjene mladim, ker je šport več kot zgolj igra in zmaga. Tudi porazi so del športa, predvsem pa gre za metodo, način dela, da mladi dobijo odnos in občutek, da se do rezultatov pride na dolgi rok.

02205bfc59cc56b0cf77925ce4d9cc61
Janko Rath
Tromejnik

Soboški namizni tenis je bil od nekdaj šola, ki je verjetno najbolj sistematično delovala na dolgi rok. Res je, da ta šport ni vedno na prvih straneh, vendar so prav rezultati to šolo postavili med najpomembnejše v nekdanji Jugoslaviji ali – če želite – v tem delu Evrope. Ko pogledamo bliže, da se je že v osnovnošolskih vrstah treniralo vsak dan, da so bila vsak konec tedna tekmovanja, da je bilo v juliju dva tedna premora in so se nato začele kondicijske priprave in v avgustu dva treninga in morebiten tretji tehnični, ki je bil namenjen posameznemu problemu dnevno, ni čudno, da so največji trenerji in igralci prihajali na priprave prav v Soboto. Tako je soboška trojka, Pišta Kovač, Boris Horvat, Borut Veren, dolga leta (ne vem, ali je še tako) držala najboljšo jugoslovansko pionirsko uvrstitev na mednarodnih tekmovanjih in ni čudno, da so mnogi iz soboškega kluba krojili sam vrh 22-milijonskega območja. Tudi v drugih športih imamo nekaj posameznikov, ki so v svetovnem vrhu, da omenimo zgolj Šerneka v rokoborbi, in nekaj drugih.

Za kaj gre? Gre za to, da če želimo sistematično razvijati dobre igralce ali ekipe, moramo sistematično vzgajati tudi trenerski kader, sistem in metodo. Prav tukaj je največkrat težava, ker če želi imeti kakovost, je hrbtenica tega vsekakor stroka. In tudi strokovni kader se kali s priložnostmi in ob velikih izzivih. Ambicija ni dovolj, ključne so realne situacije in šele s tem se pridobijo izkušnje. Te so bolj pomembne za sistem in regijo, ker tako izobražujemo bazo, na kateri je možno graditi prihodnost. Nogomet je panoga, ki je v zadnjem času dokazala, da je mogoče prav vse, ampak čisto vse, in je vzor prihajajočim generacijam, tudi v drugih športih in zunaj športa, da je vredno zgolj to, kar dejansko pokažeš. Ne glede na to, ali si iz največjega zakotja, kot je neka ulica v Londonu, ali iz središča Evrope, kjer v treh korakih preideš tri sisteme. Vse je v glavi in delu. Fantom želim čim več uspehov, ker ja vsak tovrstni uspeh nekoga tudi dvig samozavesti za druge. Ali kot bi rekli v kakšnem neznanem delu Londona: »Never throw in the towel«**.

*Z njim ni dobro češenj zobati.
**Ne vrzi prehitro puške v koruzo.