vestnik

(KOLUMNA) Capeman, pridi, prosim, prisolit klofuto

Tomo Köleš, 10. 4. 2022
Jure Zauneker
Slika je simbolična.
Popularno

Zato zdaj upam, da se bo pojavil v Prekmurju, kjer nam prav tako ne manjka nasilnih, objestnih in nekulturnih voznikov, ki vsakodnevno kršijo vsa prometna pravila in bi si zaslužili kakšno klofuto.

Zgodba, ki jo bom povedal, je precej obskurna in sem nanjo naletel povsem po naključju med brskanjem po svetovnem spletu. Nanjo so me pred kratkim spomnili določeni dogodki v Prekmurju, še bolj pa me je k pisanju spodbudila klofuta, ki jo je na podelitvi oskarjev Will Smith podelil Chrisu Rocku. Mimogrede, The Slap (Klofuta) je tudi ena od mojih najljubših televizijskih serij, ki pa je pri nas malo manj znana. Posneta je bila v Avstraliji, pogledal pa sem jo na kanalu Arte TV že leta 2011. To je bilo obdobje, ko še ni bilo poplave televizijskih serij in ko njihovi ustvarjalci še niso bili obremenjeni s tem, da morajo pustiti odprt konec, da se po njihovem (napačnem) mnenju lahko posname še ena sezona, pa še ena, pa še ena, v smislu kuj železo, dokler je vroče. S tem pa povsem uničijo dramatičnost, vznemirljivost in zanimivost osnovne zgodbe.

Tako sem na primer videl, da je italijanska nacionalna televizija RAI začela predvajati 13. sezono serije Don Matteo, v kateri Terence Hill igra duhovnika, ki rešuje osebne težave prebivalcev majhnega kraja. Joj, pa kdo bo to gledal? Raje bi videl, da bi Terence Hill posnel še en film z Budom Spencerjem, čeprav ta že počiva v miru. Ali pa Umori na podeželju (Midsomer Murders). Koliko sezon je že posnetih? 22?! Pa če bi bilo toliko umorov, na angleškem podeželju ne bi bilo več nikogar, saj bi bili vsi mrtvi ali pa v zaporu.

Serija The Slap je imela v primerjavi z neštetima deset epizod v samo eni sezoni in to je bilo to. Že v prvi je bil prikazan ključen dogodek. Na neki vrtni zabavi v predmestju Melbourna se nagajiv in nadležen otrok kljub večkratnim opozorilom ni hotel pomiriti, in ko je na koncu zanalašč z vso močjo brcnil strica v koleno, mu je ta prisolil močno zaušnico. To pa je sprožilo niz prepirov, skrhanih medsebojnih odnosov in žaljivih obtoževanj, ki so svoj epilog dobila na sodišču in v razpletu zadnje epizode.

S klofuto je povezana tudi zgodba, ki sem jo omenil na začetku. Še ne tako davno so v nekem majhnem mestu v osrednjem delu ZDA nekateri malo bolj objestni vozniki avtomobilov na svojih vozilih vse pogosteje našli raztreščene paradižnike in jajca, ki jih je očitno nekdo zalučal tja. Vendar nikoli niso videli nikogar. Sprva so seveda mislili, da je to delo kakšnih mladih huliganov ali ljudi, ki so se jim kakor koli zamerili, ali pa kakega soseda, s katerim niso bili v dobrem odnosu. Potem pa so se napadi začeli dogajati na različnih krajih po mestu in očitno je postalo, da nekdo tako kaznuje njihovo malo bolj divjo vožnjo. In kmalu je vsaj delno postalo jasno, kdo je ta nekdo.

Ob večernih in nočnih urah se je štirikrat ob voznikih, ki so ravno stopili iz avta, nenadoma pojavila postava moža, ki so ga pod vplivom številnih priljubljenih stripovskih in filmskih junakov pozneje poimenovali The Capeman (Mož z ogrinjalom), čeprav po opisu očividcev v resnici ni imel ogrinjala, ampak malo daljši temni plašč, prek glave poveznjeno črno masko, kakršno navadno v filmih nosijo teroristi ali roparji, nosil je še temna očala in usnjene rokavice. V prvih dveh primerih je presenečenima voznikoma prisolil močno klofuto, v drugih dveh pa kar udarec s pestjo, nato pa je zbežal. Ker so bili vsi vozniki zaradi tega v šoku, nobeden od njih ni niti poskušal steči za njim. Je pa eden od njih ta incident pozneje omenil prijatelju in nenavadno dogajanje je na uho prišlo tudi novinarju lokalnega časopisa, ki je sklenil vse skupaj podrobneje raziskati. A ko je zgodba prišla v časopis, o Capemanu ni bilo več ne duha ne sluha, pa tudi razpočenih paradižnikov in jajc ni nihče več našel na svojih avtomobilih. 

Čez kakšne tri ali štiri mesece pa se je podobno začelo dogajati v predmestju Rotterdama na Nizozemskem. Celo mož podobne postave je v zgodnjih nočnih urah dvema voznikoma prilepil klofuto, dva pa udaril in nato zbežal. Ni bilo jasno, ali se je izvirni Capeman iz Amerike preselil v Evropo ali je našel kakšnega posnemovalca, ki je izvedel za njegovo zgodbo, ali pa je bilo vse skupaj le naključje. A Nizozemci ne bi bili Nizozemci, če ne bi naredili nekaj samosvojega. Prebivalci predmestja so namreč začeli podpisovati peticijo, da bi tamkajšnjega Capemana imenovali za mestnega svetnika, saj jim je bilo všeč, da nekdo kaznuje preveč divje huligane za volanom. A z večanjem priljubljenosti so se njegovi incidenti tudi končali in vse do danes ga ni videl nihče več. 

Zato zdaj upam, da se bo pojavil v Prekmurju, kjer nam prav tako ne manjka nasilnih, objestnih in nekulturnih voznikov, ki vsakodnevno kršijo vsa prometna pravila in bi si zaslužili kakšno klofuto. Še bolje pa bi bilo, če bi vlada še enkrat uvedla popolno zaprtje z omejitvijo na občine in s policijsko uro. Ni lepšega, kot če je v naselju po 21. uri popoln mir. Edino Capemanu je treba pustiti, da preverja, ali je vse v redu.