V krompirjevih počitnicah sva se z možem odpravila na Malto. Do konca nisva vedela, ali bo odhod sploh možen, saj je bila Slovenija na zemljevidu okužb že nekaj časa obarvana temno rdeče. Potrebnih je bilo veliko formalnosti, obrazcev, predvsem pa dobrih živcev. Šele v letalu sem začela verjeti, da nama je uspelo. Malta ima visoko precepljenost (približno 94 odstotkov) in zelo stroge pogoje. Za vstop v državo potrebuješ P ali C. Imajo odlično epidemiološko sliko in skoraj nič smrti zaradi covida, a kljub temu se vsi ljudje brez izjem držijo ukrepov. V zaprtih prostorih nosijo maske, ponekod ti ob vstopu merijo temperaturo. Vse institucije so odprte, od muzejev, galerij, zabavišč. Prireditve normalno potekajo, lokali so odprti pozno v noč. Zaradi nošenja mask ali kazanja covidnega potrdila se nihče ne razburja. Ljudje so nekatere spremembe sprejeli kot del življenja, ki bo prej ali slej minil. Brez obtoževanj, brez žolčnih razprav. Veselo živijo naprej. Slovenci smo pametnejši in bi jim najbrž rekli ovce. Popolnoma drugačna slika je takrat bila v Sloveniji. Ker sem v koronskem času postala odvisna od poročil, sem jih vsak večer poslušala tudi na dopustu, saj sem hotela ostati na tekočem. Novice niso bile obetavne, vsak dan več okuženih, vedno bolj polne bolnišnice. Grozilo je ponovno zaprtje države.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Uspešna pomurska veterana na državnem prvenstvu
Na Ptuju je bilo državno atletsko prvenstvo veteranov v dolgih metih. V kategorijah od 35 do 85 let je nastopilo več kot 60 atletov.
Po prihodu z Malte se je začelo govoriti o obveznem samotestiranju v šolah. Najprej sem mislila, da iz tega ne bo nič, saj so se nekateri starši glasno razburjali, češ da gre za genocid nad otroki. Tudi meni odlok ni bil všeč, predvsem obvezno nošenje mask med poukom za vse in samotestiranje najmlajših otrok, a tokrat je bila vlada neomajna. Nato me je zadela še dodatna skrb. Vsi v družini smo cepljeni. Starejši sin je imel v študentskem domu visoko tvegan stik, pozitiven je bil sostanovalec. Čeprav je cepljen, se je po prihodu domov vsak dan samotestiral in – glej ga zlomka – v nedeljo je bil pozitiven, dva dni zatem še mlajši sin. Cepljenim karantena ne pripada, zato doma nisem imela pravice ostati. Vsako jutro sem, ko so nekateri še sladko spali, naredila test, isto mož. Z masko sem skorajda hodila spat, izogibala sem se vsem tesnim stikom. Moja pot je vodila samo v službo in domov, nisem se sprehajala po trgovinah, kot prikazujejo nekateri. Bila sem v stiski, saj sem čutila veliko odgovornost do drugih. Proti koncu tedna je zgrabilo tudi mene, dan pozneje še moža. Na srečo smo vsi imeli dokaj blage simptome.
Priprave na samotestiranje otrok so bile takrat ma vrhuncu. Bolniški dopust gor ali dol, doma sem ves čas delala, saj sodelavcev nisem mogla pustiti na cedilu. Bilo je ogromno priprav, šole smo bile kot med dvema ognjema. Na eni strani je bil vladni odlok, na drugi skupina staršev, ki je bila odločno proti. Poleg tega so me jezile obtožbe na socialnih omrežjih, da cepljeni trosimo virus naokrog, saj se nam ni treba testirati. Tem pametnjakovičem bi najraje stopila na jezik in jim porabljene testerje pomolila pod nos, prav tako testerje cepljenih sodelavcev, ki se, kljub temu da jim ne bi bilo treba, testirajo. Ne zaradi sebe, zaradi drugih. A nisem tip človeka, ki bi se prepiral na družbenih omrežjih. Čas pokaže svoje in za vsako rit raste šiba, tako je govorila že moja mama. Čez dober teden sem si oddahnila, saj nisem okužila nikogar. Moje reprodukcijsko število je torej 0. Slab podatek za tiste, ki so povsod operirali z mojim imenom in me navajali kot vzorčni primer širjenja virusa. Ti ljudje z negativnimi in napadalnimi objavami na družbenih omrežjih zgolj širijo sovraštvo. Najlažje je prst uperiti v drugega, a pri tem so trije prsti vedno obrnjeni nazaj.
V našem kolektivu smo cepljeni in necepljeni, pa se zaradi tega ne prepiramo. Necepljeni se zavedajo svojih obveznosti in cepljenim tega ne očitajo, mi pa spoštujemo njihovo odločitev. Tako bi moralo biti povsod. Zanimivo je, da imajo tisti, ki najbolj obtožujejo druge, sami veliko grehov. Pozabili so, koliko prireditev, zabav in druženj so se udeležili brez pogoja PCT, pozabljajo, kako so ponarejali potrdila. Na socialnih omrežjih objavljajo šokantne, nepreverjene novice in zgodbe o nas, ovcah. Potem pa spet vsake toliko na svoj zid prilepijo tisto zlajnano zgodbo: Ne zanima me, ali si cepljen ali ne, prijatelj bo ostal prijatelj … Ne razumem, zakaj bi človek moral objavljati tuje zgodbe in misli, če zna razmišljati s svojo glavo. Razen tega jim mirovniška vloga po vsem videnem in slišanem ne pristaja več.
Zgodba o samotestiranju je v tem času doživela vrhunec in razplet. Šole so dolžne spoštovati zakone in odloke, čeprav niso vsem všeč. Večina to razume, nekateri žal nočejo. Egoizem je ljudi popolnoma zaslepil. Ne vidijo drugih, pred očmi imajo samo svoje potrebe in slo po dokazovanju svojega prav. Očitki, ugovori, pisarjenje in obtoževanje, pritiski, vsiljevanje svojega mnenja, grožnje s tožbami, valjenje krivde na ravnatelje in učitelje – to je postalo del vsakdana. Tudi zaposleni v šolah imamo svoje družine, katerih preživetje je odvisno od naših prihodkov. Ugovor vesti je floskula, na katero so se obesili posamezniki, ki imajo preveč časa in niso obremenjeni s stresno službo. Zanima me, kako bi ravnali, če bi bili na našem mestu. Samotestiranje učencev je steklo brez težav, ostaja pa grenak priokus in razočaranje nad ljudmi, ki si jih prej cenil.