vestnik

(KOLUMNA) Druga plat medalje

Maja Hajdinjak, 10. 6. 2021
Nataša Juhnov
Fotografija je simbolična.
Popularno

Na začetku je treba pojasniti, da ta zapis ne leti na vse zdravnike in zdravstvene delavce in zato nikakor ni moj namen, da zmečem vse v isti koš.

Vsak od nas ve, da so med njimi tudi taki, ki opravljajo svoje delo srčno, si vzamejo čas za paciente in si zaslužijo poklon, saj so bili še posebej v preteklem letu resnični junaki. Zapis pa zadeva vse tiste, ki so te težke čase izkoristili predvsem za polnjenje žepov zaradi dodatkov za (ne)delo v kriznih razmerah. Zavedam se, da so v vsakem poklicu takšni in drugačni ljudje, a je bistvena razlika, kakšno škodo lahko naredi slab pismonoša ali slab zdravnik. Nobena skrivnost ni, da so v slovenskem zdravstvenem sistemu težave že dolga leta. Epidemija je le razkrila, kako globoke so in da bo treba nekaj drastično spremeniti. Pa vendar se nekatere stvari ne bi smele dogajati niti v tako zahtevnih časih.

Naj zapišem, da je bilo tudi za moje sorodnike in znance to leto z zdravstvenega vidika izjemno težko. Sorodnici so odkrili raka, ki so ga sicer uspešno operativno odstranili. V običajnih časih bi moral pacient po tako resni operaciji priti po nekaj dneh na kontrolo, da preverijo, kako se rana celi in ali ni morda prišlo do kakšnih prikritih zapletov. Namesto tega so sorodnico poklicali po telefonu in vprašali, ali se počuti dobro, saj ji v tem primeru ni treba priti. In kako naj oceni, kakšno počutje je nekaj dni po taki operaciji dobro? Zdravnika je nato v živo videla šele po treh mesecih. Druga »cvetka« je bil urgentni dogodek. Starejši sorodnik se je počutil izjemno slabo, vidno je pešal in glede na to, da želi k zdravniku le v skrajno nujnih primerih, je bilo njegovo stanje resnično alarmantno. Zato sem poklicala urgenco, kjer so mi mencajoče odgovorili: »Če ni tako nujno, raje ne pridite, imamo ogromno dela.« Ne vem, kako naj jaz ocenim, kaj je nujno in kaj ni. Ker je bilo njegovo stanje vsako minuto slabše, smo se odločili, da ga peljemo. Tam pa, presenečenje – nikogar, popolnoma prazni hodniki.

35ce6f361969f69d5e2c6064e57adf28
Pixabay
"Sprašujem se, kakšen zdravnik in predvsem človek moraš biti, da ti je tako malo mar za sočloveka, da ne moreš pregledati niti papirjev pred nosom, ki bi ob pravočasni obravnavi morda bolniku rešili življenje?" Fotografija je simbolična.

In sama sreča, da smo prišli, saj so odkrili kup zapletov, ki bi lahko že naslednji dan vodili v smrt. Sedaj se sicer zdravi, vendar do nekaterih nujnih pregledov zaradi čakalnih vrst kar ne more priti. Ker je na izvidu pisalo, da mora na kontrolo po 2 do 3 tednih in ga bodo glede točnega datuma poklicali, pa ga niso, je on poklical njih. Odgovor je bil: »Tako pač vsakemu napišemo v izvid, realno ne boste prišli na vrsto nekaj mesecev.« Potem raje iskreno napišite, da pride na vrsto, ko bo pač čas. Kako bi bilo, če bi vam recimo na banki določili datum sestanka za najem kredita, ki ga nujno potrebujete, potem pa bi vam rekli, da je bil datum bolj kot ne napisan za šalo in boste enkrat že prišli na vrsto? Seveda obstaja tudi druga pot, s plačilom, kjer – glej ga zlomka – lahko prideš na vrsto že naslednji dan. Ker za tiste, ki plačajo, je neka storitev ali medicinska naprava jutri ob tej in tej uri na voljo brez problema, če pa ponižno čakaš, da prideš na vrsto po redni poti, je čudežno zasedena dva, tri, pet mesecev.

Videti je, da je bil virus najbolj nevaren ravno v zdravstvenih ustanovah, medtem ko so trgovke imele na stotine stikov dnevno, a čudežno niso vsevprek zbolevale in umirale.

Najbolj pa me jezi primer znanke. Zaradi splošnega slabega počutja, utrujenosti in bolečin brez znanega vzroka je že pred dobrim letom začela obiskovati različne zdravnike. Tako so ji lanskega januarja odvzeli vzorec krvi, na podlagi katerega naj bi med drugim odkrili vzroke njenih težav. Prišla je epidemija in pregledi so se začeli prelagati iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Nazadnje je konzilij v našem največjem kliničnem centru letos januarja, na podlagi leto dni starega vzorca krvi in drugih zastarelih izvidov, ocenil, da operacija srca ni potrebna. Oseba ima torej težave z delovanjem najpomembnejšega organa in zdravnik sprejme odločitev na podlagi starega krvnega izvida. Po nekem drugem pregledu je ta ista oseba čakala na izvide, ki naj bi bili poslani zdravnici, ki jo je zdravila. Ker klica zdravnice kar ni in ni bilo, je poklicala sama. Nakar ji je medicinska sestra povedala, da so izvidi na zdravničini mizi in da čakajo, da jih pregleda. Zdravnica je po dveh mesecih in treh klicih le odprla ovojnico z izvidi – in kar naenkrat je bilo nujno že naslednji dan priti v bolnišnico. Sprašujem se, kakšen zdravnik in predvsem človek moraš biti, da ti je tako malo mar za sočloveka, da ne moreš pregledati niti papirjev pred nosom, ki bi ob pravočasni obravnavi morda bolniku rešili življenje? Kot so razkrile številke plač, vsaj materialna motivacija – še posebej v zadnjem letu – za zdravnike ne bi smela biti problem.

Vse leto smo poslušali eno in isto mantro, kako so zdravniki preobremenjeni. Da, epidemija je res lep izgovor. Videti je, da je bil virus najbolj nevaren ravno v zdravstvenih ustanovah, medtem ko so trgovke imele na stotine stikov dnevno, a čudežno niso vsevprek zbolevale in umirale. Nekateri zdravniki so torej daleč od herojev in medalja, ki se pri posameznikih tako lepo sveti, ima tudi drugo plat. In medtem ko s(m)o običajni ljudje na ulicah, ker nam je dovolj raznih anomalij, tudi zdravstvenih, ki se dogajajo v zadnjem letu, je zdravnik, ki ga poznam, izjavil: »Ne grem na proteste, saj mi tako dobro, kot mi gre v tem letu, ne bo šlo nikoli več.« Je treba dodati še kaj?