vestnik

(KOLUMNA) En tak dan, ko vrag ni imel mladih

A. Nana Rituper Rodež, 25. 4. 2021
Profimedia
Slika je simbolična.
Popularno

Bil je lep poletni dan. Pravo nasprotje dneva, ko ima vrag mlade. Resno smo se začeli spraševati, ali je kje skrita kamera.

Bil je lep poletni dan. Pravo nasprotje dneva, ko ima vrag mlade.  Dan, ko ne upaš več dvigniti telefona ali vzeti v roke kar koli, da se ne bi …. Življenje nam rado postreže ravno s takimi dnevi. Se pa kdaj zgodi, da vrag nima mladih, ko je vse tako, kot mora biti, je celo boljše, lepše, kot si sploh upaš misliti. Lani poleti, v letu, ko so bili dnevi podobno enolični, je bil en tak dan, ki je izstopal. Po lepem in prijetnem, zato si ga v dnevih ujetosti rada prikličem v spomin.

V obdobju, ko smo epidemiji začasno pristrigli peruti in bolj svobodno in sproščeno zadihali, smo bili z družino v Ljubljani. Odlašali smo z odhodom in počeli vse, da bi dan podaljšali. Takoj smo se strinjali, da se namesto proti domu odpravimo še v park Tivoli. Med sprehodom so se v naš družinski klepet nekje med ljubljanskimi stanovanjskimi bloki prikradli zvoki saksofona. Žive glasbe, ki jo takoj začutiš, sploh ko so pravi koncerti le še spomin na stare čase. Približali smo se garažam in v zatemnjenem prostoru ene od njih je nekdo igral saksofon. Žarki popoldanskega sonca pa so razkrili klubsko kuliso, kjer imajo bendi vaje. Glasbenik, izvedeli smo, da je saksofonist Jani Šepetavc, se je sprva prestrašil štirih parov radovednih oči nepričakovanih poslušalcev, potem pa se zapletel z nami v pogovor. Ravnokar je izdal ploščo In recital with blues, nam pove in nam eno kar podari.

Čar življenja je ravno v tem, da se ne zgodi nič pretresljivega. To je tisto, kar nam daje mir. Ampak kaj, ko se šele takrat, ko ta mir izgubimo in gre spet kaj narobe, zavemo, koliko nam pravzaprav običajni dnevi pomenijo.

Pogovor je tekel o glasbi in glasbenikih, ko starejši sin razlaga, da lahko v Tivoliju srečaš Magnifica, in med čudenjem mlajšega sina in ko so besede še lebdele v zraku, zagledamo slavnega pevca, ki se nam približuje. Nismo ga prosili za selfi ali podpis. Tudi on nas ni opazil. Lepo pa je srečati nekoga tako znanega. Raje smo, vsak po svoje, krožili med fontanami in kipi najlepšega ljubljanskega parka. In ko se prijetnega dne res ni dalo več raztegniti, smo se obrnili proti avtu. Na parkirišču pa nas nagovori snemalna ekipa, ki je pripravljala projekt Obrazi Evrope. Saj veste, kakšni smo ljudje, raje se delamo nevidne in gremo mimo, kot da bi se odzvali prošnjam ali včasih že moledovanju za sodelovanje. Pa jim nismo rekli ne.

V Slovenijo so prispeli iz Italije, pot so že naslednje jutro nadaljevali proti jugu in naprej do Grčije, vmes pa so se ustavljali po mestih, lovili njihov utrip ter obraze in podobe ljudi. Mlajšega sina je povsem navdušila kamera, in ko sta z enim od snemalcev govorila o filmih in snemanju, se ta nenadoma obrne k nam in pravi: »Veste, vidim sebe v njem, ko sem bil mlajši. Samo trenutek.« Nakar vstopi v avtodom, ki je bil hkrati studio, in ko se vrne, sinu da teleobjektiv s posebnim filtrom. Ravno takega, kot si ga je želel in o katerem je lahko samo sanjal. »Podarim ti ga in želim, da ga koristno uporabiš,« mu ga stisne v roke. Učinek presenečenja in nepopisna sreča nista popustila še dolgo po tem, ko smo zapustili Tivoli in prestolnico.

Lani poleti, v letu, ko so bili dnevi podobno enolični, je bil en tak dan, ki je izstopal. Po lepem in prijetnem, zato si ga v dnevih ujetosti rada prikličem v spomin.

Bilo je veliko presenečenj, nepričakovanih pozornosti in daril, pa bi bilo že prijetno vzdušje dovolj za popoln dan. Resno smo se spraševali, ali je kje skrita kamera, kako so nam tisti dan stali planeti in ali so nam bili tako naklonjeni bogovi.

Ampak taki in podobni dnevi, ko se zgodi kaj res velikega in izjemnega, so redki. Prej se zgodi kaj slabega. Zato pa je treba bolj ceniti dni, ko se nam ne zgodi nič posebno očitnega. Ko je dan popolnoma običajen in nas ali kogar koli nič slabega ne pretresa. Ko ne dobimo slabih novic, neprijetnih sporočil, ko nas ne doleti nič žalostnega ali bolečega.

Čar življenja je ravno v tem, da se ne zgodi nič pretresljivega. To je tisto, kar nam daje mir. Ampak kaj, ko se šele takrat, ko ta mir izgubimo in gre spet kaj narobe, zavemo, koliko nam pravzaprav običajni dnevi pomenijo. Kako veličastni so! Tudi nobelovec Ivo Andrić je rekel: »Čudno, kako malo je potrebno, da bi bili srečni, še bolj čudno pa je, kako pogosto nam prav tista malenkost manjka.«