vestnik

(Kolumna) Kar moraš vedeti, tudi če te zbudijo sredi noči

A. Nana Rituper Rodež, 12. 9. 2022
Pixabay
Kdo zna našteti pet afriških držav?
Popularno

Vsem se nam je že zgodilo, da se ne moremo spomniti še tako banalnih reči kot, kje imamo ključe ali kje mobitel, so pa stvari, za katere se pričakuje, da jih poznamo in jih znamo. Po tistem šolskem pravilu "tudi, če te zbudijo sredi noči." Piše Nana Rituper Rodež.

Nedavno sem na nekem komercialnem radiu ujela kviz, v katerem so zastavili vprašanje, kdo zna našteti pet afriških držav. »Kenija, Etiopija,« našteva poslušalka in po tem nastane trenutek tišine. Ja, vsem se kdaj zatakne in se ne moremo spomniti še tako banalnih reči, kot kje imamo ključe, kje mobitel, ki ga lahko na srečo, če nismo ugasnili zvoka, prikličemo, ali se ne spomnimo, ali imamo doma še maslo ali olje, pa ga potem raje kupimo, ali nam povsem uide iz spomina, kako je ime kakšnemu znancu. Razumem, da nas večina ne ve glavnih mest ali voditeljev afriških držav, ampak nekaj afriških držav, četudi nekatere spreminjajo imena, pa bi morali znati našteti, tudi brez zemljevida ali googla.

Temu razvrednotenju znanja so se potem smejali tisti, ki naj bi prek radia dnevno širili obzorja.

Pa poslušalka še išče odgovore in se spomni »Južna Afrika«. Dobro, pomaga voditelj, kako pa se imenuje država, ki leži na jugu Afrike? A naprej ni in ni šlo. Radijski voditelj jo je potolažil, naj se ne vznemirja preveč, saj so tudi v njihovi radijski redakciji preverjali, kdo zna odgovoriti na to vprašanje, pa niso našli junaka, ki bi izstrelil pet držav. Temu razvrednotenju znanja so se potem smejali tisti, ki naj bi prek radia dnevno širili obzorja.

Daleč je Afrika in za marsikoga sta daleč geografija in čas šolanja, so pa stvari, za katere se pričakuje, da jih poznamo in jih znamo. Saj se še spomnite pravila, da moraš znati poštevanko, tudi če te zbudijo sredi noči, in poštevanko smo se potem naučili za vse večne čase, ali kje vejica skače … Verjamem, da na seznam tega, kar moraš nujno vedeti, spada vsaj nekaj afriških držav, a ne? Vsaj pet, če ne kakšna več, ki je že zelo dolgo na zemljevidu sveta in za katero so gotovo slišal. Če nisi sedel na ušesih, kot se temu pravi.

Slovenski otroci so med vodilnimi po tem, kako debele knjige in koliko delovnih zvezkov potrebujejo, v šoli preživijo največ časa, potem pa še doma delajo domače naloge, nemalokrat take, da se morajo vključiti še starši.

S 1. septembrom so se spet odprla šolska vrata in šolarji so znova z velikimi in težkimi, če ne pretežkimi torbami sedli v šolske klopi. V naslednjih mesecih jih čaka nabiranje in pivnanje znanja, podatkov in informacij, ki jih je toliko in so tako raznolike in marsikdaj preveč abstraktne, da bi jih vse lahko razumeli, popredalčkali in povezali. In kar je še pomembneje, znali smiselno uporabiti. Slovenski otroci so med vodilnimi po tem, kako debele knjige in koliko delovnih zvezkov potrebujejo, v šoli preživijo največ časa, potem pa še doma delajo domače naloge, nemalokrat take, da se morajo vključiti še starši. Čeprav nekateri učitelji, starši in različni strokovnjaki že dlje časa opozarjajo, da so kupi knjig in delovnih zvezkov preobsežni in tudi predragi, ter naš šolski sistem primerjajo s finskim, se prav veliko ne zgodi.

Velikokrat je potem ravno od zdravorazumskih učiteljev in šol odvisno, kako bodo količino predlaganega gradiva zmanjšali na bolj razumen obseg. Kar ne pomeni, da imajo ti učenci ali dijaki znanja manj, le bolj se lahko posvetijo bistvenemu in to povezujejo. Saj se vsi spomnimo učiteljev, običajno strogih, ki so nas naučili in dali dobre temelje za naprej, in takih, ki te zasujejo z razbitimi informacijami, a bore malo naučijo, te luknje v znanju pa se potem kažejo pri nadaljnjem izobraževanju.

Tudi temu, da bi otroci znali in upali razmišljati s svojo glavo in pogumno predstaviti svoje ideje. Seveda ne v smislu, kaj bodo med poukom počeli, ampak da bi imeli svoje argumentirano mnenje, o marsičem.

Tudi pri nas bi lahko od šolarjev zahtevali na primer kakšno bitko v grško-perzijskih vojnah manj, ali bi izpustili sloje v egipčanski ureditvi, preskočili kakšno kemijsko formulo, kost pri dinozavru, kakšno biografijo ali kakšen pojem, kot je svetobolje ali kaledonska orogeneza, vse tisto znanje, ki tako hitro izpuhti. Večji poudarek pa dali uporabnemu znanju, vedenju in razumevanju ter splošni razgledanosti in širini. Tudi temu, da bi otroci znali in upali razmišljati s svojo glavo in pogumno predstaviti svoje ideje. Seveda ne v smislu, kaj bodo med poukom počeli, ampak da bi imeli svoje argumentirano mnenje, o marsičem.

Želim si, da bi to, kar sem slišala po radiu, bil le slab trenutek, bralec tega besedila pa se je zdaj gotovo spomnil še kakšne države v Afriki. Kaj pa azijske?