vestnik

(KOLUMNA) Katera koža mi bo takrat še dišala?

Norma Bale, 6. 12. 2020
Nataša Juhnov
Norma Bale
Popularno

Konec poletja je zame zadnjih deset let izzveneval v popoldansko-večernem družabno-poslovnem druženju na Salonu traminec, ko bi, če bi tako hotela, lahko v radenskem zdraviliškem parku poskusila več kot sto vrst evropskih tramincev. Zgodnja jesen se je nato napenjala v tridnevnem druženju s slovenskimi mladinskimi pisateljicami in pisatelji na srečanju s petindvajsetletno tradicijo Oko besede v Murski Soboti, zamorjeni november pa se je razsvetlil v večernem pomenku s pomurskimi akademikinjami in akademiki na konferenci Pazu.

Bom še uživala ob vonju starih knjig iz knjižnice? Si obula petke in šla na pokušnjo vina?

Vse tri žlahtne dogodke omenjam zgolj kot spomin, saj je sila spominjanja od letošnjega marca eno izmed mojih sredstev preživetja teh turbulentnih in težkih časov. Ta sila je silna in v posmeh vsem teoretikom duše, ki pravijo, da ne smeš živeti v preteklosti. Vem, da bo že kmalu tudi prihodnost, a o njej razmišljam zelo oprezno, ker moram najprej preživeti sedanjost. Vinske prireditve in festivali so v tej sezoni praktično izginili iz agende prirediteljev, tudi sicer je industrija zabave v globoki eksistenčni krizi, vinarke in vinarji pa iščejo nove, predvsem digitalne poti za predstavitev in prodajo mladega vina. In če je ustvarjanje književnosti nadvse samotno početje, je za vsakega pišočega izid literarnega dela velik dogodek; a sveže knjige zadnje mesece nagovarjajo bralke in bralce v prostranstvih virtualnega sveta. Ob tem si ne morem pomagati, da ne bi citirala same sebe izpred petih let, ko sem v pogovoru z dijakinjami in dijaki povsem iskreno priznala obstoj virtualnega sveta kot enakovrednega realnemu in se zatorej nisem nikoli zmrdovala nad razvijanjem odnosov s pomočjo emotikonov in emodžijev, pa čeprav z veliko kepo zadržanosti v grlu.

Prek družbenih omrežij smo martinovali, za rojstni dan izberemo in pošljemo darilce, ne da bi ga prej potipali, z virtualnimi srčki izkazujemo naklonjenost, s prelomljenimi izginjanje bližine, vrtimo stare posnetke koncertov in se med brisanjem prahu pozibavamo v ritmih množice.

Pomurska akademska znanstvena unija (PAZU) enkrat letno organizira srečanje pomurskih akademikinj in akademikov, da oplemeniti matično regijo z intelektualno in raziskovalno mislijo in besedo. Konference imajo skupno geslo, Pomurska akademija Pomurju, letošnja, osemnajsta po vrsti, je potekala, seveda, pod skupnim imenovalcem epidemije in njenih vplivov na Pomurje.

In, seveda, odvijala se je virtualno. Kot njena nečlanica, a zelo zainteresirana javnost, sem konferenco spremljala prek zaslona. Humanisti, medicinci, tehniki, naravoslovci in družboslovci so predstavljali svoja področja dela, nihče pa ni zanikal vpliva pandemije na raziskovalno delo in družbo kot takšno. In ko akademiki v eni sapi priznavajo njen izjemni vpliv ter hkrati njeno nepredvidljivost, mora odpasti še zadnji dvom o njeni pojavnosti in grožnji za človeštvo.
Med poslušanjem me je nenadoma prestrelila misel, ali ni morda to koronovanje pravzaprav tranzicija v nekakšno drugačno družbo. V družbo digitaliziranih odnosov. Zadnjih deset mesecev se intenzivno pogovarjamo z ekrani, naštudirali smo kanale, prek katerih sestankujemo, predavamo, rešujemo kreativne probleme, ustvarjamo umetnost, izvajamo dobrodelnost. Prek družbenih omrežij smo martinovali, za rojstni dan izberemo in pošljemo darilce, ne da bi ga prej potipali, z virtualnimi srčki izkazujemo naklonjenost, s prelomljenimi izginjanje bližine, vrtimo stare posnetke koncertov in se med brisanjem prahu pozibavamo v ritmih množice. Sovražni govor in laži pa so si do črne luknje in nazaj razširili svoj virtualni habitat. Enkrat bo konec, ker konec vselej pride.

chris-eckman, grajsko-dvorišče, mikk, koncert
Aleš Cipot
Slika je simbolična.

Katera koža mi bo takrat še dišala? Ali se mi bo ljubilo bivakirati med desettisočglavo množico, da bi bila čim bližje velikemu odru? Bom še uživala ob vonju starih knjig iz knjižnice? Si obula petke in šla na pokušnjo vina? V nekem trenutku ugotovila, da so z ulic mojega kraja za zmerom izginili posamezni obrazi? Bom po koncu koronovanja bolj čuteča za nesrečo drugih ali bom otrdela od krča, ki ne popušča? In ali bom vse to še znala izraziti s svojo veliko, v desno zamaknjeno pisavo, ki j-jem in l-jem rada riše velike zanke?