vestnik

(KOLUMNA) Ko ti pristrižejo peruti

Marjana Marič, 7. 8. 2020
Pixabay
Fotografija je simbolična.
Popularno

Marjana Marič o tem, kako ji je covid-19 preprečil potovanja ter o tem, zakaj se ji zdi slovenski košček zemlje eden najlepših.

Leto dni mineva od takrat, ko sem se z lokalnimi otroki podila za razcefrano nogometno žogo po dvoriščih strnjenega naselja ob obali manjšega indonezijskega rajskega otočka. Nasprotna ekipa kratkohlačnikov je gol postavila na koncu vasi in med potjo do cilja smo prevrnili marsikateri škaf, pomito posodje, ki se je sušilo na soncu, nastradalo je tudi nekaj lončnic in košev s smetmi. Direndaj so pospremili zvedavi pogledi vaščanov iz skromnih domov, ki jim je naš hrup skalil mir vročega popoldneva. Starejša ženica je sicer privzdignila obrvi ob pogledu na dobršen del odlomljenega cvetočega kaktusa, a se ji je, potem ko je zagledala ekipo, prikradel nasmešek na obraz, zamahnila je z roko in nas povabila na ledeni čaj in mango.

Še isti večer sem brskala za informacijami iz očetnjave in skoraj nisem mogla verjeti očem, da se doma zbirajo podpisi proti postavitvi otroških igral na robu našega mesta. Med ropotanjem agregata, ki tam zagotavlja elektriko bori dve uri na dan, se je ta novica zazdela še bolj absurdna, kot je sicer. Takrat me je prešinilo. Če bi situacijo preživelega dne preslikala na domače okolje – se pravi, da bi neka Indonezijka (razcapana in razkuštrana, kot sem sama bila) brcala žogo z otroki (in to celo brez privoljenja njihovih staršev) po dvoriščih naših vasi in lomila pelargonije skrbnih gospodinj, bi si nakopala najmanj prihod policije.

e013a7948f77006a87020cb6393a4cbb
Osebni arhiv
Marjana Marič

Tudi ta trenutek bi bila tam, če mi covid-19 ne bi pristrigel peruti, pokvaril načrtov in me prizemljil na rodno grudo. Sicer mi ni hudega. Naš košček zemlje je eden najlepših, o tem me niso prepričali bon(bon)i, temveč le ošvrk prelepih prizorov naših pokrajin, še preden sem pogledala čez planke. Trenutno taborimo s prijatelji na obrežju Kolpe, ki ga sicer kazi ograja z bodečo žico, pred tem smo se mudili v prekrasnem Posočju in še kam jo bomo mahnili, a vendar grenak priokus koronapoletja ostaja.

Ujeto se počutim in ko se tako smilim sama sebi, to preženem z mislijo, da je realnost mojih indonezijskih prijateljev pravzaprav ves ta čas podobna, z virusom ali brez. Še v predkoronskih časih je za večino tamkajšnjih ljudi obisk Evrope veljal za misijo nemogoče in zdaj, ko jim je virus vzel še ta skromni prihodek, imajo drugačne skrbi. Mnogi še nikoli niso raziskovali lastne dežele in včasih me je prav sram, ko jim govorim o božanskih kotičkih njihove domovine, zavedajoč se, da si ogleda teh ne bodo mogli privoščiti.

Mimo vseh razmišljanj, ki so odpirala pereča vprašanja množičnega turizma, je pandemija obrnila stvari na glavo in zdi se, kot da nikoli več ne bo, kot je bilo. Da je to dobro za naš planet, so nam sporočali podatki o izboljšanju ozračja in posnetki narave, ki si je vzela prostor za trenutek nazaj. A je to dobro tudi za nas ljudi? Je to priložnost, da zanetimo ogenj na lastnem ognjišču? Ali pa, da smo hvaležni, da ognjišče sploh imamo?

Čas bo pokazal svoje, jaz pa močno upam, da bo naslednje poletje drugačno kot letošnje. Medtem pa po domačih obronkih pogledat, ali so otroška igrala na mestu, polna zaradi virusa tako ali tako trenutno spet naj ne bi bila.