vestnik

(KOLUMNA) Količki, ki kažejo pot

Adriana Gašpar, 26. 3. 2021
Sanja Ulen
Ta navezanost na dom, morda celo dolžnost, ki jo čutimo, je nekaj posebnega.
Popularno

Ne pravijo zaman, da smo Pomurci srčni, dobri ljudje, ki sprejmejo z odprtimi rokami kogar koli. To je očitno v nas.

Življenje je čudovit preplet poti z drugimi ljudmi. Pomislite, koliko ljudi ste v svojem življenju že srečali in koliko jih še boste. Mnogih niti ne opazite, nekatere poznate na videz, o drugih nekaj malega veste, ker vam o njih pripovedujejo prijatelji. Kot otrok sem verjela, da je najbolj srečen tisti človek, ki ima veliko prijateljev, je priljubljen in s katerim se želijo družiti vsi. No, življenje je mojo naivno naravo s svojimi številnimi lekcijami naučilo, da je kakovost daleč pred količino.

DRUŽINA, DOM, OGREVANJE
dreamstime
Kot otrok sem verjela, da je najbolj srečen tisti človek, ki ima veliko prijateljev, je priljubljen in s katerim se želijo družiti vsi.

Obdobja življenja bi lahko razdelili kot poglavja v knjigi. Vsako obdobje ima svoja spoznanja, izkušnje, akterje, s pomočjo katerih gremo skozi življenje. Pomislite na vrtec in osnovno šolo. S koliko ljudmi, ki so se vam takrat zdeli najpomembnejši in za katere ste verjeli, da bodo z vami vse življenje, še govorite? Jaz jih lahko preštejem na prste ene roke. Povsem novi ljudje so se okoli mene zvrstili v času srednje šole, ki je bila spet v drugem kraju kot vrtec in osnovna šola. Nepozabno je obdobje študentskega življenja, ko se postavljaš na noge in nobena ideja ni preveč nora, noben kraj predaleč, nobena zabava ne traja predolgo. Iz vseh teh poglavij življenja in ljudi, ki jih srečaš, se izluščijo tisti posebni, ki ostanejo v tvojem življenju, tudi ko se to poglavje konča.
Ljudje, ki so ti bili nekoč najbližje in si jim zaupal svoje najgloblje strahove, ostanejo. Četudi jih ne vidiš več vsak dan, ne slišiš ves mesec, se, ko se spet srečaš z njimi, zdi, kot da vmes ne bi minila leta. To so odnosi, ki nas bogatijo, ljudje pa kot količki ob cesti postavljeni na našo pot življenja, da bolje vidimo pravo pot in nas ponovno usmerijo nanjo, če kdaj zgrešimo. Prekmurci smo v medsebojnih odnosih posebni. Bolj kot prebivalci katerega koli dela drugega Slovenije smo navezani na dom, družino, domače kraje. Večji lokalpatrioti smo kot kdor koli. V Ljubljani sem živela enajst let, pa ni bilo človeka, ki ne bi vedel, da sem iz Prekmurja, čeprav sem naglas že znala prikriti, če bi to želela. Pa ga seveda nikoli nisem in ob prvi priložnosti z rojakom s toplino v srcu govorila v prekmurščini. Moja dobra prijateljica, ki je bila tudi sostanovalka v študentskem domu, zato zdaj popolnoma brez težav razume naš lepi jezik. Čeprav ni vedela, kaj mi mora podati, ko sem jo prvič prosila za rašoško.

vida-vidi, kolumna, vida-toš, obžalovanje, odkupovanje, hvaležnost, umrli
Pixabay
Obdobja življenja bi lahko razdelili kot poglavja v knjigi. Vsako obdobje ima svoja spoznanja, izkušnje, akterje, s pomočjo katerih gremo skozi življenje.

Spomnim se trenutka, ko sem v Ljubljani živela morda šest, sedem let. S prijatelji smo sedeli ob pijači, ko se nam je pridružil nekdo nov in med pogovorom vprašal, od kod sem. Seveda sem brez oklevanja odgovorila, da iz Prekmurja, nakar prijatelj pravi, naj že neham s tem Prekmurjem in povem, da sem iz Ljubljane. Živim tam, delam tam, torej sem iz Ljubljane, je trdil. No, seveda nisem tega nikoli rekla. Kvečjemu sem stavek preoblikovala tako, da sem rekla, da sem iz Prekmurja, a trenutno živim in delam v Ljubljani. To je največ, kar sem zmogla, vse drugo bi se mi zdela izdaja.
Ta navezanost na dom, morda celo dolžnost, ki jo čutimo, je nekaj posebnega. Morda bi kdo rekel, da se ne znamo odcepiti, da ne znamo biti metulji, ki se izvijejo iz bube gosenice in odletijo. Morda sem tako nekoč razmišljala tudi jaz. Zdaj se mi vse bolj zdi, da je to izraz nečesa večjega, kar vidim tudi, ko opazujem prijatelje in znance, ki živijo drugod. Kako pogosto se vračajo, kako radi se vračajo in kako drugačni so, ko dihajo domač zrak. In kako težko jim je vsakič znova oditi. Ne pravijo zaman, da smo Pomurci srčni, dobri ljudje, ki sprejmejo z odprtimi rokami kogar koli. To je očitno v nas. In zdi se mi prav, da ne glede na to, kje živimo in kaj delamo, ne pozabimo rok, ki so nas hranile.
V domačih krajih, od koder koli že izhajamo, so ljudje, ki so nas videli v najbolj nebogljenih oblikah, ko smo šele odraščali in se učili. Ko še nismo imeli izobrazbe, služb in naslovov. Kjer smo lahko to, kar smo v biti. In lepo se je v tej biti dobro počutiti.