vestnik

(KOLUMNA) Mama je človek

Majda Horvat, 6. 12. 2021
pixabay
Fotografija je simbolična.
Popularno

Zgodbe so resnične, pripovedujejo pa o odnosu med materjo in otrokom, ki ga ne opeva nobena hvalnica materi. V resnici gre za odnos, ki materinstvu jemlje svetniški sijaj in po svoje materam daje pravico, da so samo ljudje. Matere nismo vedno angeli in s svojim egoističnim ravnanjem marsikdaj za vse življenje zaznamujemo tiste, ki smo jim dale življenje.


Dolgo sem premišljevala, ali mi je res treba pisati o tem, kako se izneveri neka velika ljubezen, potem pa začela nizati pripovedi odraslih ljudi, ki so hrepeneli po materini bližini. Ta je bila ob njih, vendar so že kot otroci čutili, da nikoli ni bila zares njihova. V času, ko se začnemo zaradi bližajočih se praznikov bolj kot sicer poglabljati vase, naj bodo življenjske izpovedi spodbuda, da naredimo korak v smeri rušenja nevidnih zidov, ki smo jih kdaj postavili medse.


Na črno-beli fotografiji je deklica, stara morda dve leti, ki se na terasi neke mestne stavbe igra z medvedkom. Ob njej sedi na majhnem stolu mlada ženska, ki je videti očarana nad otrokom. Deklica jo je klicala mama, čeprav to ni bila, ampak samo varuška, ki je v bolnišnici skrbela zanjo.
Pozneje je ta deklica, tako kot številni drugi otroci, rojeni pred več kot pol stoletja, veliko časa preživela v bolnišnici in zdraviliščih, ne da bi prav razumela, zakaj je tako. Sprva tudi ni vedela, za kaj je prikrajšana v prvih letih svojega življenja, pozneje pa je to občutila že zelo dobro.


Še danes ima pred seboj podobe srečnih otrok iz njene bolniške ali zdraviliške sobe, ko so jih ob nedeljah obiskovale mame in očetje. Nje nikoli ni obiskal nihče. Njena mama je prišla samo takrat, ko je čez mesec ali dva morala domov. Že nekaj dni prej je svoje stvari zložila v star kovček. To je bil oguljen rjav kovček iz trdega kartona, v notranjosti polepljen s papirjem z zbledelim vzorcem drobnih rož ter z okovjem na koncu stranic. To uboštvo je pred očmi drugih skrivala vreča iz zelenega blaga, kamor je vtaknila napolnjen kovček ter jo z vrvico zavezala okoli ročaja, ki je štrlel iz nje. Spominja se, da jo je bilo zaradi tega kovčka pred drugimi vedno sram. Razkrival je to, kar je sama kot otrok želela skriti. Prikrajšanost in revščino ter ranjeno otroštvo.


Tudi njej so davno tega potisnili v roke kovček, s katerim je morala oditi od doma po očetovi nesrečni smrti. Njena mama se je odločila, da bo odslej živela pri njenih starših. Stari starši so lepo skrbeli zanjo in jo imeli radi, toda tega, da jo je mati odslovila zato, da si je mogla ustvariti novo življenje, ni prebolela nikoli. Očeta je imela zelo rada, z njegovo smrtjo pa je izgubila tudi mamo. Ni je bilo ob njej, ko je žalovala za očetom, ni je bilo, ko je kot odraščajoče dekle doživljala uspehe, razočaranja, veselje in žalost.


Sama je ostarela, njena mati še bolj. Obiskovala jo je vsakih nekaj dni, a potem vedno znova potrebovala čas, da se je razbremenila materinih očitkov, češ kakšna »sirouta« je na stara leta, zapuščena od svojih otrok, osamljena v svoji sobici. Pa ni bilo tako, saj je imela dobro oskrbo in kljub njeni starostni hudobiji so prihajali ljudje, da so ji krajšali čas.
Obiski matere so postajali zanjo vse bolj moreči, dokler se ni odločila, da se ji postavi po robu. Ne mater, ker bi ona, zazrta vase, tega ne mogla razumeti, ampak sebe je vprašala: »Mati, si se kdaj vprašala, kakšna 'sirouta' sem bila jaz, ko si me kot otroka dala stran od sebe.«


Pripoveduje mi o svoji pokojni mami, ki je zanjo kot ljubeča mati umrla, še preden se je sama rodila – z nesrečno smrtjo prvorojenca. Videla je fotografijo žalujoče matere in njen prazni pogled, ki ga je mogla razumeti šele po tem, ko je sama zaradi življenjskih preizkušenj odrasla. Že zdavnaj je materi to, da ni zmogla enake ljubezni do pozneje rojenih hčera, oprostila, toda pozabila ne bo nikoli. Tudi tega ne, da je morala s sestro svoje otroštvo preživljati pri starih starših daleč od njihovega doma. Še zdaj se spomni, da ko je mama potrkala na vrata, je svojim skrbnikom dejala, da je prišla neka teta.


Vem, da te dni joka ob krsti svoje matere in žaluje zaradi raztrganega odnosa, ki ga je imel z materjo v zadnjih letih. Ta je začel razpadati, ko je mladost puščal za sabo in postajal mož. Nikoli ni prebolel, da je moral zapustiti dom, ker je mladostno ljubezen postavil pred ljubezen do matere. Pozneje je lahko prihajal domov kot vsak drug občasni obiskovalec, enako njegova otroka, njena vnuka. Odnosa od prej pa zaradi nevidnega zidu, ki se je dvignil med njima, ni bilo več nikoli. Toda s smrtjo matere je umrlo še tisto malo, kar sta imela. Zdaj je ostal še brez tega.