Tudi mene kdaj prime, da bi se lotila oblasti, a tega zagotovo ne bi počela na kolesu. Veliko bolj sem dojemljiva za družbeni protest stisnjenih pesti, pokončne hrbtenice in jasno povedanih mnenj kot za protestno kolesarjenje. V marsičem me namreč to spominja na mentaliteto biciklizma – pripogibaj glavo pred višjim, močnejšim in hkrati tlači pod seboj, da se povzpneš višje (po družbeni lestvici). Tudi način prebijanja skozi življenje je zame nekaj drugega kot lahkotno kolesarjenje, kolo pa še vedno spoštovanja vredna dobrina. V meni je torej sredica žlahtnega spomina, ki ne dopušča, da bi kolo uporabila namesto transparenta ali druge vrste političnega izražanja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(VIDEO) ŽNK Mura Nona še enkrat z Olimpijo. Vemo, kaj moramo storiti za uspeh, pravi Kokol
Še preden bo v četrtek zvečer na mestnem stadionu Fazanerija postal znan drugi polfinalist v moški konkurenci Pokala Pivovarna Union, bomo na istem prizorišču dobili prvo finalno ekipo v ženskem tekmovanju.
Tudi mene kdaj prime, da bi se lotila oblasti, a tega zagotovo ne bi počela na kolesu. Veliko bolj sem dojemljiva za družbeni protest stisnjenih pesti, pokončne hrbtenice in jasno povedanih mnenj kot za protestno kolesarjenje.
So pa tudi druge ovire, ki mi snemajo kolesarsko verigo z velike »šajbe«, da bi poganjala pedale v znak političnega pritiska.
Vsak ima spomine na svoje prve učne ure kolesarjenja, tudi sama jih imam. Moj način učenja je primeren času mojega otroštva. Pri hiši smo imeli le dvoje koles, moška in ženska, otroških še ni bilo. Brat je že znal voziti moško kolo, tako da je postrani pod »štango« gonil pedale, in kot se za starejšega brata spodobi, je prvih veščin kolesarjenja učil še mene. Vzel je mamino kolo, prijel za sedež, da sem se lahko povzpela na pedale, potem pa me je močno potisnil in zraven kričal: zdaj pa goni! Vedno me je usmeril v kopico slame, da se ob padcu ne bi potolkla. Hitro sem usvojila še veščino sestopanja in doumela, kako se lahko še sama zaženem.
Potem sem dobila svoje prvo kolo. To je bil zelen Rogov poni. Starša sta kupila rabljenega od sosedovih, saj so, premožnejši od nas, njihovima fantoma kupili večje kolo. Še zdaj se spomnim, kako so se mu tisti dan, ko sem ga dobila v roke, svetila platišča, čeprav je bil, kar vem šele zdaj, eden od prvih, ki so jih začeli izdelovati leta 1964. Z njim sem odraščala, se vozila v šolo, marsikdaj peljala tudi sošolko stoje na »paktregaru«, saj je bil prtljažnik narejen iz trdnega okvirja.
Poni je bil del mojega odraščanja in osamosvajanja, legenda moje mladosti. Zato sem bila mnogo let pozneje navdušena, ko je blagovno znamko Rog pred petimi leti kupilo podjetje Fura. Mladi domači podjetniki so že pred tem marsikoga navduševali z idejo izdelovanja električnih koles, vendar svet še ni bil dovolj zrel zanjo. Nakup znamenite blagovne znamke v interesu nekoga drugega je bil najverjetneje zanje rešilna bilka. Fura je imela poslovni sedež in poštni nabiralnik v Dobrovniku ter sušo v denarnici, a je kljub temu znamko Rog kupila za dobrih štirideset tisoč evrov. Kmalu zatem jo je za povsem isti znesek prodala družbi Gor kolesa. To je v sodelovanju z ljubljanskim BTC ustanovilo Gorenje, v podjetje pa vložilo neverjetnih 1,3 milijona evrov. V času, ko je bil trg preplavljen s poceni kolesi tudi iz Kitajske, je bil to v blato vržen denar, a bolj kot to, da se je nekdo opekel v poslu, drugi pa zaslužil, je boleče, da se je tudi v tej zgodbi pokazalo, za kaj nas imajo in za kaj pogosto (po)rabijo kapitalisti iz osrednje Slovenije – za pobiranje bonitet, namenjenih razvojno prikrajšani regiji. Zdaj kultno kolo poni izdeluje in prodaja šoštanjsko podjetje.
In kaj se lahko zgodi po protestnem kolesarjenju? V resnici se ljudem ne bi smelo zgoditi nič. Kolo bi lahko mirno pospravili v klet in živeli običajno življenje naprej. Ampak ne. Celo nad njimi visi grožnja organa represije. To pa je tisto, kar nas lahko skrbi.
To je nekaj zgodb iz mojega življenja, zaradi katerih je kolo zame veliko več kot le prevozno sredstvo, delujoče zaradi dveh koles in (še vedno) para nog. Kljub temu težko razumem njegovo izkoriščanje za potrebe puntanja. Protestno kolesarjenje je bilo zame vzbujanje pozornosti, a z jalovim izkupičkom glede spreminjanja politične stvarnosti. Upor zoper oblast in revolucija, s katero se ta ruši, je resnejša zadeva, saj je tudi tveganje pri tem veliko večje.
In kaj se lahko zgodi po protestnem kolesarjenju? V resnici se ljudem ne bi smelo zgoditi nič. Kolo bi lahko mirno pospravili v klet in živeli običajno življenje naprej. Ampak ne. Celo nad njimi visi grožnja organa represije. To pa je tisto, kar nas lahko skrbi.