Neki dan sem med vožnjo z avtom po radiu ujel skladbo Tine Marinšek, nekdanje glavne pevke skupine Tabu. »Povej poveljnik vseh enot, povej. Kam gremo zdaj, ko ne vidi se naprej?« Hitro se je v moji glavi film zavrtel v februar 2002. Takrat sem bil sveže zaprisežen nabornik Slovenske vojske – še danes mi gredo kocine pokonci, ko se spomnim prisege 1200 kameradov na dvorišču vojašnice v mariborskem Taboru. »Za koga? Za Slovenijo!« Po prisegi in osnovnem usposabljanju je ekipa, ki ji je poveljeval stotnik Terglav, mene in še enajst vojakov izbrala, da smo nadaljevali služenje vojaškega roka v poveljniškem vodu minometne čete.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Tešanovcih nastaja nova turistična zgodba, imenovana Zlato polje
V središču naselja so zabrneli gradbeni stroji.
V ekipi je bil tudi višji vodnik Golob. Strog, vendar odličen inštruktor. Ko je bil dežurni, si vedel, da te čaka zahtevna jutranja telovadba. S tekom po poligonu in vetrom, ki je bril s Pohorja, si opravil lažje tudi zaradi njegovih domislic. Šale in pregovore je namreč stresal iz rokava. Eden iz našega voda je skoraj vedno na telovadbo pozabil vzeti rokavice, to pa je pomenilo, da jih nismo smeli nositi niti preostali. Imel je številne izgovore za svojo pozabljivost – eden od teh je bil, da jih sploh ni bilo v kompletu vojaške opreme, ki jo je prevzel. Golob jih je nato neko jutro našel med pregledom njegove omarice. Vrgel jih je na sredino sobe, se postavil v profesorsko držo in izustil: »Z idioti se ni dobro spuščati v polemiko, ker te spravijo na svoj nivo in te tam zlahka premagajo. Ker imajo na tem nivoju pač precej več izkušenj.« Tisti vojak nikoli več ni pozabil rokavic.
Prednost služenja v minometni četi je bilo veliko praktičnega usposabljanja. Običajno je to pomenilo, da se je naš poveljniški vod v tovornjaku znamke Pinzgauer premaknil na Meljski hrib, ognjeni del čete (šest posadk z minometi 120 mm) pa je zavzel položaje na strelišču v Radvanju. Štirje izvidniki v poveljniškem vodu smo bili odgovorni za iskanje tako imenovanih sovražnih ciljev. Ko sem bil na vrsti jaz, so bile koordinate stadiona Ljudski vrt pogosto označene kot nasprotnikova pehotna kolona z oklepniki. Ta cilj je med urjenjem nam, ki nam nogometni Maribor ni najbolj všeč, kar zlezel pod kožo. Tako zelo, da si nanj – v narekovajih – streljal več dni zapored. Dokler Golob enkrat ni zaklical v prenosno zvezo: »Bedek, še enkrat streljaj na stadion, pa boš do konca vojske stražil skladišče na Šentviški Gori.« Do tja je bilo šest ur neudobne vožnje v kesonu tovornjaka.
Višji vodnik Golob je s svojim pristopom gotovo pripomogel k temu, da smo na koncu usposabljanja med praktičnim ognjenim streljanjem (beri: z resničnimi minami) razstrelili vse sovražnikove cilje na Počku. V vročem junijskem dnevu nam je čestital celo takratni načelnik generalštaba Ladislav Lipič. »Bravo, Prekmurec,« mi je stisnil roko. Zaradi tega sem ponosen še danes. Goloba po avgustu 2002 nisem več srečal niti slišal o njem, čeprav sem po službeni dolžnosti pogosto poročal o Slovenski vojski. Lani oktobra pa sem se na Bereku pri Murski Soboti pridružil enoti vojakov prostovoljcev, ki so se odločili dinamično preživeti počitnice. Tam mi je štabni vodnik Biškup, ki je vodil urjenje, med obujanjem mojih minometnih spominov zastavil vprašanje, ali morda vem, da je vojaški Golob brat Goloba, pisatelja kriminalk.
To je seveda avtor romanov Leninov park in Dolina rož, ekranizacijo katerih lahko spremljamo po televiziji zadnjih nekaj tednov. Golob pa piše že peto knjigo o kriminalistu Birsi. Koma bo govorila o tem, da Birsa med okrevanjem zaradi padca med popoldanskim tekom skuša sestaviti dogajanje zadnjega poletja in primera, za katerega je bil pristojen in je očitno padel na sodišču. Obenem vse bolj spoznava, da bi lahko bila ta primer in njegova nesreča povezana. V knjigi po Sloveniji razsajata avtoritarna oblast in covid. Pisateljski Golob zgodbo postavi na svoji izkušnji padca med plezanjem in aktualnih razmer v Sloveniji, kjer je oblast v celoti in popolnoma sprla narod, in to med epidemijo kot najhujšo preizkušnjo.
Trdno sem sklenil, da se v letu 2022 ne bom prepiral z idioti.
