Imen polovice svojih sošolcev se res ne spomnim več natančno, se pa zato dobro spomnim drugih. To pa zato, ker mnoge od njih tako kot večina tudi jaz večkrat vidim na televiziji ali o njih berem v tisku ali na spletu. Nekateri pa so mi ostali v spominu zaradi kakšne svoje posebne dejavnosti ali strasti. Moji sošolci so med drugim bili: Igor E. Bergant, Miran Ališič, Goran Obrez, Saša Einsiedler, Elen Batista (zdaj še s priimkom Štader), Tadej Golob, Rok Tamše, Zvone Žigon, Nataša Rijavec (zdaj še Bartha), Lidija Hartman, Igor Kršinar, Gregor Lavrin, Maja Moll, Boštjan Andrejc, Danijel Černe, Milan Brglez, Simon Bizjak, Gregor Kozovinc, Igor Jukič, Lea Javornik in Robert Pogačar. Če za katerega ne veste, kdo je, poguglajte. Kdo pa je Robert Pogačar, boste vprašali. Dobro vprašanje. Morda tega niti on sam ne ve.
Šalim se. Večina omenjenih je študirala novinarstvo. Tudi Robert Pogačar, ki je zdaj najbolj znan kot pišoči športni novinar, ki od časa do časa izgine neznano kam. Bil je zelo visok in je deloval precej nerodno, drugače pa se je odlikoval s hudomušno pronicljivostjo in šaljivo flegmatičnostjo. Spomnim se, kako naju je Lidija Hartman, ki je bila že takrat radijska napovedovalka, oštela, ker sva med predavanjem v vrsti za njo klepetala. Sam sem bil klepetulja med poukom že od osnovne šole. Čeprav sem bil še otrok, mi že takrat ni bilo jasno, kako naj tako mlad človek kar 45 minut zdrži samo ob poslušanju. To ni človeško. Zato pa imajo najboljše šolske uspehe v Skandinaviji, kjer se učenci naučijo največ med igro.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Pomurski bend dvakrat drugi, a brez finala
V Kinu Šiška v Ljubljani je bil pred kratkim še drugi polfinale enajste sezone Špil lige, natečaja, ki je namenjen dijaškim glasbenim skupinam in samostojnim izvajalcem. V sklopu lige jim omogočijo koncertni nastop, v finalu pa okronajo zmagovalca oziroma prvaka sezone.
Zdaj je že morda malo bolj jasno, da vseh predavanj na fakulteti nekateri nismo spremljali ravno najbolj pozorno. To velja tudi za Igorja Berganta, ki takrat še ni toliko uporabljal svojega srednjega imena Evgen, ki ga ima po očetu. Včasih sem ga klical tudi Borghi po nekdanjem argentinskem nogometašu Claudiu Borghiju. Igor se je rad smejal in med predavanji je večinoma v svoj zvezek prepisoval podatke iz takrat najbolj priljubljenega časopisa Sportske novosti. Naj za mlajše bralce poudarim, da takrat še ni bilo interneta in nobeden od nas o kakšnem takšnem izumu ni niti sanjal. Vendar je bil Igor vedno z enim ušesom toliko pozoren, da je na kakšno profesorjevo vprašanje vsakič imel pravi odgovor. Zato nisem začuden, da je kot športni komentator večkrat ponujal duhovite misli in šaljive besedne igre. Tudi zdaj kot resni voditelj Odmevov, odet v »ancug«, ne more čisto skriti svoje narave, saj oddajo vedno sklene s kakšno duhovito, sarkastično ali ironično pripombo.
Bergant je bil doma blizu takratne fakultete za sociologijo, politične vede in novinarstvo, le čez cesto je moral iti. Že takrat je slovel kot odličen poliglot, ni pa bil kakšen »grebator«. V spominu imam še, da sem ga enkrat spravil v smeh, ko me je v bližnjem baru zagledal z zeleno-belim šalom. Presenečen je bil, da sem takšen navijač hokejskega kluba Olimpija. Ampak to sem med študijem res bil.
Čisto v redu fant je bil tudi Tadej Golob, ki ga danes poznate predvsem kot pisca uspešnic Svinjske nogice, Jezero in Leninov park ter biografij o Petru Vilfanu, Goranu Dragiću in Mileni Zupančič. Na brucevanju je meni in sostanovalcu, ki je bil iz Ormoža, takoj »častil liter in slatino«. Tadej je bil doma iz Lenarta in mi iz severovzhodne Slovenije smo bili malce bolj povezani. Že takrat nam je razkril svojo strast do planinstva in alpinizma, čeprav smo ga malce v šali spraševali, ali mu je tega res treba, še posebej ker v okolici Lenarta ni ravno nekih visokih gora. Dobro se spomnim, kako smo nekega ponedeljka zjutraj v avli fakultete izvedeli, da je Tadej prejšnji dan padel med vzponom na Špik in da je precej poškodovan, vendar da ni v smrtni nevarnosti. Takrat se je dobro izvlekel, na ta dogodek pa sem se spomnil spet letos, ko je v začetku septembra padel pri sestopu z Loške stene, čeprav tokrat sploh ni plezal, ampak mu je na zavarovani planinski poti zdrsnilo na grebenu, ker se je odlomila skala. Ob prihodu v UKC Ljubljana je bil celo v umetni komi, vendar se je spet izvlekel iz najhujšega, saj je njegov padec ustavilo grmovje. Joj, Tadej, moral bi nas že takrat poslušati. Mislim, da mu usoda govori, da mu je bolj namenjeno sedeti med štirimi stenami ali zunaj na klopi in pisati. Kakor koli že, želim mu še naprej uspešno pisateljsko kariero.
To je le nekaj mojih spominov na samo tri nekdanje sošolce, lahko pa bi jih nanizal še ogromno tudi od drugih. Ampak ko naštevam njihova imena, se zavedam, da so pripadniki posebne generacije, ki ima velik vpliv na slovensko družabno, kulturno in politično življenje. Tudi oni so bili nekoč mladi. Začeli so v Jugoslaviji, končali pa v Sloveniji. To je dvojnost, ki jih je zaznamovala in zaradi katere so danes takšni, kot so. In to mislim izključno v pozitivnem smislu.