Pred dobrimi tremi tedni so slovenski mediji objavili podatke fakultete za šport, da se je gibalna zmožnost naših otrok v zadnjih dvajsetih letih zmanjšala za 13 odstotkov, medtem ko se je debelost dvignila za neverjetnih 20. Menda porabimo pri nas letno za posameznega otroka slabih 1000 evrov zgolj za nakup nezdrave in energijsko zelo neprimerne hrane.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
(FOTO) Zaključil se je sejem Megra
Danes je potekal še zadnji dan mednarodnega sejma graditeljstva Megra, ki je bil v luči izobraževalnega in kariernega dneva Slovenskega gradbeništva 2024. Na sejmu je potekala tudi predstavitev poklicev keramičarja, slikopleskarja, zidarja, strojnika gradbenega mehanizacije in tesarja, organizirali pa so tudi strokovni kviz Lepo je biti gradbenik. Utrinke z zadnjega dneva je v objektiv ujel Jure Zauneker.
Kar pa ni problem samo v Sloveniji. Epidemija prekomerne telesne teže je kriva, da je le vsak četrti Američan sposoben služenja v vojski in da debelost ZDA »stane« 117 milijard dolarjev na leto, Evropo pa malo manj kot 50 milijard dolarjev. Seveda najprej pomislim – zakaj nam je tega treba? Ker sem avtor članka precej vključen v šport in ker se dosti pogovarjam z drugimi športnimi aktivisti, ugotavljam, da se v vseh športnih panogah ukvarjamo z enakimi problemi. Praviloma pri otrocih, ki prihajajo v klube, debelost ni takšen problem, a gibalna zmožnost in na primer sposobnost narediti zaporedoma dva prevala zna biti že velika težava. Toda veseli nas, da je narejen prvi korak in da je otrok s prihodom v klub vsaj začel športno delovati. Vem, da vsak ne more imeti idealne postave in da vsak ne more biti vrhunski športnik, toda želimo, da vsak da svoj maksimum pri treningu.
Da pri naših otrocih marsikaj ne »štima«, lahko vsako leto opazimo v času počitnic. Večina igrišč (predvsem športnih) je praznih. Ni otroškega živžava, ni druženj, ni otroških ravsov, ni plezanja po drevesih in ni majhnih neumnosti, ki bi jih moral poznati vsak otrok. Ob takih stvareh smo si nekoč vsi nabirali prve življenjske izkušnje. Danes pa smo to dejavnost zamenjali z življenjem v zaprtih prostorih, pred računalniki in s telefoni v rokah. V takih okoliščinah se je rodil tisti znani stavek staršev: »Vsaj vem, kje je moj otrok in kaj dela.« Kako narobe, kako bolno! Če dodamo temu še nepravilno prehrano in bolezenski strah, da se otroku ne bi kaj zgodilo, bo nastala kombinacija, ki je res pogubna za otroka. Ko pred dnevi v službi nisem imel časa iti na malico, sem se ustavil v restavraciji s hitro prehrano in naročil burger, ocvrt krompirček in pito. Med vožnjo sem pogledal, koliko kalorij sem »zmazal«, in prišel do neverjetne številke 1100. Noro! Za malico sem pojedel več kot polovico dnevno potrebnih kalorij.
Toda – od katerega otroka imamo pravico pričakovati, da si bo v obratu s hitro prehrano računal kalorije? Ne. To ni njihov problem. To je problem nas odraslih (beri staršev), ki smo prvi vzorniki otrok in pogosto glavni krivec, da se starostna meja predebelih otrok spušča, da se diabetes tipa 2 pojavlja že v predpubertetnem obdobju in da so številni predebeli otroci zaradi debelosti stigmatizirani. Na to moramo vezati še izločanje citokinov ter hormonalne motnje, ki nastajajo pri debelih otrocih. Vemo, da naše telo vodijo hormoni. Pri debelosti se »udarita« tako imenovani rastni hormon in spolni hormon. Ta je vedno poraženec in zato pri debelih mladostnikih prihaja pogosteje tudi do tovrstnih težav. Hudo je tudi spoznanje, da je otroke s prekomerno telesno težo zelo težko spraviti na normalno težo. Samo trening ne bo rešil problema. Tudi čakati, da bo država rešila ta problem, je smešno, čeprav bi bilo povečano vlaganje v šport dolgoročna naložba. Vključiti se mora tudi domače okolje, ki mora vedeti, da so največji problem v prehrani ogljikovi hidrati, ne beljakovine in maščobe. Tu pa pri učenju staršev res lahko precej pomaga zdravstvena služba.
Pri razmišljanju o debelosti otrok se mi porajajo vedno nova vprašanja. Kako reševati problem zdrave prehrane v družinah, kjer sta oba starša ves dan v službi ali so socialno šibki? Kako biti telesno aktiven in imeti zdravo prehrano v času pandemije, ko naj bi se pretežno zadrževali doma? Kako sploh vedeti, kaj je danes zdrava prehrana? Je to kupljena solata, ki sploh ni zrasla v zemlji? Morda meso iz blagovnih rezerv, ki je bilo več let v skladišču? Ali salama, v kateri ni niti 30 odstotkov mesa? Pa sladka pijača s 50 kalorijami v enem samem decilitru? Da, težko je biti danes pameten, ob vsej tej obilici podatkov. In to se sprašujemo ob informaciji, da se 30 odstotkov kupljene hrane zavrže. In zdaj obsojati otroke, da so debeli? Ne, za to niso oni pravi naslov. Tudi njim ni lahko.