vestnik

(KOLUMNA) Pasji dnevi

Matej Končan, 7. 7. 2021
Pixabay
Psi nikakor niso edina bitja, ki bi imela težave s prenašanjem vročine, ampak a se je že kdo vprašal, zakaj prav pasji dnevi.
Popularno

Ko nas je tako iznenada zajel pravi vročinski val, sem se spomnil na kopico legendarnih filmov, ki se dogajajo v prav takih vremenskih razmerah.

Eden od njih je Pasje popoldne (Dog Day Afternoon) režiserja Sidneyja Lumeta z Al Pacinom v glavni vlogi, posnet leta 1974 po resnični zgodbi o spodletelem ropu banke v New Yorku, natančneje v Brooklynu, motiv ropa pa je bil, da bi osrednji lik zgodbe svojemu fantu omogočil operacijo spremembe spola. Prevod naslova filma je za naše razmere izjemno natančen, k čemur je verjetno prispeval pomen fraze, ki jo tudi pri nas uporabljamo za vroče dni. Psi nikakor niso edina bitja, ki bi imela težave s prenašanjem vročine, ampak a se je že kdo vprašal, zakaj prav pasji dnevi.

V tem primeru ne gre za štirinožnega ljubljenčka, temveč za pasjo zvezdo (Canis Majoris) v ozvezdju Velikega psa, ki je najsvetlejša zvezda neba nad zemljo. Že dolgo jo povezujemo z vročim letnim časom na severni zemeljski polobli, saj vzhaja skupaj s soncem med pasjimi dnevi poletja. Že v starogrški konstelaciji je pasja zvezda dobila ime Sirij (grško Seirios) po zvestem psu svojega gospodarja, velikega lovca Oriona. Orion je ozvezdje sedmih zvezd, razporejenih v štirikotnik z nizom treh zvezd na sredini, kot se ga lahko spomnimo iz animiranega logotipa, ki se je predvajal pred vsakim filmom hollywoodske produkcijske hiše Orion Pictures, z zajetnim naborom filmov v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja. Njihovi lastniki so bili Metro-Goldwyn-Mayer z znamenitim rjovečim levom v animiranem logotipu, ena od glavnih petih produkcijskih hiš v Hollywoodu, in kar se mi zdi zanimivo, njihov moto je bil »More stars than there are in heaven«, kar pomeni več zvezd kot na nebu.

pasji-dnevi, pes
Pixabay
Kaj pa mi počnemo, ko je vročina neznosna in si nočemo ali ne moremo privoščiti klimatske naprave, saj koncepta hidrantov pri nas ni na razpolago?

New York me je z vidika filma že od nekdaj fasciniral z umestitvijo zgodb v svoje okolje, ki je tako neverjetno raznoliko, da lahko marsikoga posrka vase, in ko pomislim na pasje dni, se ne morem izogniti predstavi o tamkajšnjih škropečih mestnih hidrantih, ki so na ulicah pogosti skoraj kot rumeni taksiji. V osnovi namenjeni za gasilce se v poletnem času prelevijo v malodane anarhistično ulično zabavo. Praksa, ki ji pravijo »uncapping«, po naše odpiranje, je že dolga leta namenjena prebivalcem mesta, še posebej v revnejših četrtih, da se ohladijo, ko nastopijo pasji dnevi. Čeprav ni povsem legalno, je bilo splošno sprejeto, potem ko se je zgodil hud vročinski val leta 1896, ki je trajal 10 dni in terjal več kot 1300 žrtev. Pa vendar so z leti skušali nekako umiriti porabo vode in v ta namen postavili posebne hidrante za poletno hlajenje z manjšim pretokom vode, kar pa ni bilo več tako zabavno, saj je namesto 6000 litrov na minuto škropilo samo še 100 litrov.

Hidranti v New Yorku se kot nekakšen katarzičen element pojavljajo v mnogih filmih, nedvomno tudi v Taksistu iz leta 1976, ko Robert De Niro zapelje svoj taksi z bodočim senatorjem, ki ima ob sebi prostitutko, skozi hidrant, s čimer želi pravdajoči taksist Travis Bickle nekako oprati omadeževanost vsaj z lupine svojega taksija. Ali pa v filmu Spika Leeja iz leta 1989 V vročici noči (Do The Right Thing), kjer med najbolj pasjim dnem v Brooklynu hidrant poleg hlajenja služi tudi temu, da se večno zapostavljeni črnski mladci znesejo nad premožnim belcem in ga na nagajiv način poškropijo, medtem ko se pelje mimo po ulici v svojem prestižnem kabrioletu.

Kaj pa mi počnemo, ko je vročina neznosna in si nočemo ali ne moremo privoščiti klimatske naprave, saj koncepta hidrantov pri nas ni na razpolago? Na srečo imamo povsod pri nas precej blizu bazen ali jezero. Lahko tudi gramoznico, kot je zelo popularna soboška kamešnica, ki je z Expanom lepo zaživela, za nekatere morda še preveč, če jo primerjamo s starimi časi, ko smo se hodili tja namakat le redki in bili »kralji kamešnice«. Lahko se zapeljemo tudi nekam proč, če nam ni po volji biti med ljudmi. Če pa nimamo te možnosti, se lahko ohladimo z vodo kar doma, dokler ostaja voda osnovna človekova pravica, ne privilegij.