vestnik

(KOLUMNA) Pismo v steklenici

Dušan Šarotar, 26. 7. 2021
Pixabay
V domišljiji znova rišem izginuli zemljevid otoka, iščem besede, s katerimi bi obnovil porušene kamnite zidove, ki so nekoč čuvali skromne vrtove, polja in pašnike pred močnimi vetrovi, predvsem pa zapisujem in fotografiram, kar je ostalo od otoka moje mladosti.
Popularno

Že dolgo je od takrat, ko sem se prvič tukaj izkrcal, in medtem se je zunanja podoba otoka v mnogočem spremenila, dogradili so ceste, s kopnega so napeljali vodovod, priključili elektriko in postavili ulično razsvetljavo, tako da otok ni več v temi, a zdaj ni več ozkih in zavitih poti med kamnitimi zidovi, ki so se še ne tako davno ponoči izgubljale med vrtovi in oljčnimi gaji, kjer smo posedali v tišini in zrli v svetle, presvetle zvezde nad nami.

Sedim za mizo, pred mano se odpira pogled na morje, vidim njegovo drobno lesketanje v jutranji svetlobi, velika modrina diha in niha med borovci in oljkami. Nočna nevihta je pomirila razgreto ozračje in namočila suho, razpokano in prhko zemljo. Angel, ki ga zjutraj prvega srečam na samotni poti proti vasici, mi pravi, ko hvaležno stiska in drobi med prsti vlažno prst, ki je spet dobila temnordečo barvo, ob tem pa hvaležno pogleduje proti nebu, da je bil to prvi dež na otoku po dolgih šestih mesecih suše. Ta nekoč ozka, prašna in zavita steza, stisnjena med visoke kamnite zidove, kjer se zdaj pogovarjam z Angelom, nezadržno izginja.

Vsako pomlad, ko se vrnem, je pot vedno bolj podobna cesti, široki, ravni in asfaltirani. Pot se končuje, a potovanje se je šele začelo, se tolažim, zato se vedno pogosteje spominjam dolgih sprehodov pod razbeljenim soncem in tudi sredi trde teme, ko smo se počasi zibali iz konobe proti morskemu domu. Omamljali smo se z morjem, ribami in vinom, zdaj pa se v tišini, miru in zbranosti omamljam s spomini, poezijo in pisanjem. V domišljiji znova rišem izginuli zemljevid otoka, iščem besede, s katerimi bi obnovil porušene kamnite zidove, ki so nekoč čuvali skromne vrtove, polja in pašnike pred močnimi vetrovi, predvsem pa zapisujem in fotografiram, kar je ostalo od otoka moje mladosti. Zapisano bom nekoč, na koncu nekega dolgega poletja, zaprl v steklenico in zalučal v morje. Poslal bom zadnje pismo v steklenici.

sporočilo v steklenici, pismo v steklenici
Profimedia
Zapisano bom nekoč, na koncu nekega dolgega poletja, zaprl v steklenico in zalučal v morje. Poslal bom zadnje pismo v steklenici.

Ko pismo, sestavljeno iz domišljije, pljuskne ob mirno in negibno gladino, se morje za hip odpre, poči in se razprši kot razbito okno.

Ko pismo, sestavljeno iz domišljije, pljuskne ob mirno in negibno gladino, se morje za hip odpre, poči in se razprši kot razbito okno. V tistem drobnem trenutku, kot bi trenil z očesom, v neznatnem delcu časa, ko se morje zares odpre, vidim svet, ki je samo v meni. V manj kot sekundi, medtem ko se predre navidezna koža na telesu morja, ter med naslednjim hipom, tako rekoč sočasno, ko se tisoče drobnih kapljic, srebrnih črepinj časa, znova zlije v popolno podobo morja, se pozornemu opazovalcu razkrije, morebiti je to samo privid, kar mora ostati za vedno skrito. Kot slutnja, glas tišine, jezik poezije. Tega me je naučil otok, zdi se mi, da je vse, kar vem, zgolj posredovano, prenaša se z jezikom kot nevidno sporočilo, ki potuje skozi nevidni notranji prostor, tako kot pismo, zapečateno v steklenici.

Že dolgo je od takrat, ko sem se prvič tukaj izkrcal, in medtem se je zunanja podoba otoka v mnogočem spremenila, dogradili so ceste, s kopnega so napeljali vodovod, priključili elektriko in postavili ulično razsvetljavo, tako da otok ni več v temi, a zdaj ni več ozkih in zavitih poti med kamnitimi zidovi, ki so se še ne tako davno ponoči izgubljale med vrtovi in oljčnimi gaji, kjer smo posedali v tišini in zrli v svetle, presvetle zvezde nad nami. Večeri so tekli ob pripovedovanju lepih in strašnih zgodb, sedeli smo ob ognju, ribah in vinu ter poslušali stare ribiče, ki so govorili z iskrami v očeh, navdahnjeni kot starosvetni preroki, ki so se zdaj v mojem spominu preobrazili v velike literarne junake. Vsem zgodbam je bilo skupno, ne glede na to, ali so bile izmišljene ali resnične, starodavne ali sodobne, samo to, da so vse govorile o ljubezni in smrti. Stari ribiči, ki so nas velikodušno hranili s svežimi ribami in omamljali s starosvetnimi zgodbami, so bili morebiti zadnji, ki so prebivali na pesniški način, čeprav sami niso skoraj ničesar brali in nikoli zares pisali, razen redkih in skromnih, nekajvrstičnih pisem otrokom ali sorodnikom, ki so že davno emigrirali. Tukaj le še redki hranijo v zaprašenih omarah porumenela pisma in razglednice, zataknjene za okvirje potemnelih ogledal, ki so jih nekoč pošiljali na otok tisti, ki so zbežali  zdoma pred tišino, usodo, ki je vedno kruta in neizprosna. Če bi se vsi tisti nekdanji ljudje nenadoma prikazali na vaškem pomolu, jih nihče ne bi več prepoznal. Onih, ki so se jih spominjali in ki so ohranjali njihovo podobo v srcu, pa ni več, z njimi so umrli tudi vsi, ki so odšli, saj živijo brez spomina.