vestnik

(KOLUMNA) Prava stena Triglava

Rok Šavel, 26. 8. 2021
Davorin Pavlica
Slika je simbolična.
Popularno

Dogodek je tako pokazal, da niti Triglav, sveta gora Slovencev, ni varen pred političnim obračunavanjem na – ironično – najnižjem nivoju.

Na Triglavu nisem bil še nikoli. Čeprav bi se moral po pravilu vsak »pravi Slovenec« vsaj enkrat v življenju povzpeti na našo najvišjo goro, sam ne čutim velike potrebe po tem. Delno zato, ker imam malenkostno akrofobijo, delno pa tudi zato, ker menim, da te kot »pravega Slovenca« lahko določajo tudi druge stvari. Kot vemo, pa se naš premier izredno rad potika po območju Triglava in tam so ga pred dnevi na Kredarici ujeli tudi nekateri njegovi znani nasprotniki, ki svoje nestrinjanje s politiko vlade zvesto izražajo ob petkih na kolesih.

Sledilo je histerično soočenje, v katerem so padali znani izrazi, kot so svoboda, človekove pravice, pravna država in podobni ideali, ki naj bi jih aktualna oblast zlorabljala. Janša se je le cinično nasmihal, ampak pričakovano ni mogel iz svoje kože in je svoje nasprotnike, s sindikalistko Teo Jarc na čelu, tako rekoč označil za umsko motene osebe.

jansa kredarica
Facebook
Janezo Janšo so na Kredarici "ujeli" protivlavni protestniki.

Odziv na incident je bil pomenljiv. Na eni strani ostra obsodba druščine, ki je verbalno napadla premierja in njegovo skupino, v kateri je bil med drugim tudi notranji minister Aleš Hojs, saj da to ni bil pravi način za izražanje nestrinjanja z njegovo politiko, poleg tega pa da gre za hudo kršitev planinskega bontona. Na drugi strani ploskanje aktivistom za pogum, saj da so mu povedali, kar mu gre, in da je pravzaprav edini neprimeren odziv prišel iz Janševih ust, ko jih je pošiljal v Polje. Nekateri so celo mnenja, da je bilo vse skupaj orkestrirano za poznejše izkoriščanje v politične namene.

Meni osebno je ta incident, ki se mu gotovo posveča preveč pozornosti, pokazal zgolj to, kar že tako ali tako vem. Slovenska družba je ujetnica ekstremov, kjer je izbira reducirana na eno ali drugo skrajnost, za doseganje političnih ciljev pa se uporabljajo orodja, ki dosežejo svoj učinek pri večjem delu volilnega telesa. Kar koli že si mislimo o predsedniku vlade, zalezovanje, snemanje in nadiranje kogar koli v gorah se ne spodobi, kaj šele, če je tvoja tarča vodja izvršilne oblasti. Pa kar koli si mislimo o tako imenovanih petkovih protestnikih, njihovo primerjanje s psihiatričnimi bolniki je podlo in zavržno, sploh če to naredi predsednik vlade.

Triglav
Matjaž Šerkezi
Triglav

Dogodek je tako pokazal, da niti Triglav, sveta gora Slovencev, ni varen pred političnim obračunavanjem na – ironično – najnižjem nivoju. Parlamentarne počitnice se počasi iztekajo in tovrstnemu početju bomo nedvomno še več kot dovolj priča na veliko manjši nadmorski višini kot na 2864 metrih, poleg tega se polagoma začenja tudi predvolilna kampanja. Kmalu bo prišel volilni dan in spet bomo prepuščeni izbiri, ki ji je edina ideologija oblast sama po sebi, vse drugo pa je zgolj fasada za mobilizacijo volivcev.

Ne glede na svoje preference bom, ko me bo prijatelj vprašal, koga naj obkroži na volilnem lističu, obmolknil. Res pa je, da skorajda ne dvomim, da se »strici« zavedajo praznine, ki jo lahko zapolnijo z novim obrazom. Vprašanje je le, ali se bo našel dovolj močan kandidat, ki bo za borih pet tisočakov bruto na mesec pripravljen tvegati svoj ugled. Gotovo bo moral biti nekdo, ki je v življenju že osvojil Triglav. Ali pa ga še bo.

Nekaj je jasno. Mene na Triglavu kaj kmalu ne boste videli, pa tudi če za ceno slovesa »pravega Slovenca«.