vestnik

Kolumna: Še pes ima rad mir, ko jé

Maja Prettner, 10. 4. 2019
fotografija profimedia
Fotografija je simbolična. 
Popularno

Čas kar beži in jaz z njim. Medtem ko tekam od enega projekta k drugemu sestanku, ne utegnem zmeraj skuhati kosila. Takrat je še posebej lepo »glumiti« turista v središču Ljubljane, zaviti v kakšno restavracijo ter kaj dobrega naročiti. Tak krožnik iz »kataloga«, na katerem je ob robu potresen sesekljan peteršilj. In tako sem naročila file lososa, na posteljici neke zelenjave.
Večina ljudi nerada hodi okrog sama, kaj šele da bi jedli kosilo sami. Jaz pa v tem uživam. »Še pes ima rad mir, ko jé.« Ni boljšega od prijetne tišine pri kosilu. Nobeden zraven ne mlaska, srka, vzdihuje ali fotografira hrane. Še slabše je kosilo preživeti v slabi družbi in se pretvarjati, da je dobra. In ne, ko sem na kosilu sama, večinoma ne brskam po mobitelu in instagramu, ampak opazujem okolico in ljudi. Je že res, da je telefon včasih koristen, ko moraš delovati »kul« in ne moreš več gledati v zrak, ampak tokrat sem bila kar samozadostna.

Ni boljšega od prijetne tišine pri kosilu. Nobeden zraven ne mlaska, srka, vzdihuje ali fotografira hrane.

Tako uživam v grižljajih, ko v restavracijo pride čistokrvni visokorasli hrt. Brez povodca se pes kot na modni stezi prevzetno in elegantno sprehodi mimo moje mize in ob tem poboža mojo nogo. Sicer imam rada pse, ampak imam nekaj zadržkov pred domačimi živalmi v restavracijah. Še posebej pa moraš biti »džek«, da prideš s psom v restavracijo brez povodca. Tako za psom elegantno vstopi tudi lastnik, 75-letni gospod, ki daje vtis, da v to restavracijo zahaja pogosto. Na očalih mu piše, da je avtohtono uglajeni meščan. Zasedeta svojo stalno mizo dva metra jugovzhodno za mojim hrbtom. Ali se tudi vam tako kot meni dogaja, da sedite zmeraj za isto mizo? Če je zasedena, pa se zadovoljiš z najbližjo mizo tisti, ki jo imaš navadno. No, kakor koli …
Ko si ob odvijajoči se situaciji mislim, da ta pes sem res ne spada, počasi dokončujem svoje kosilo. Privoščim si še nekaj sladkega. Ne vem več kaj, ampak se topi v ustih. Natakarico prosim za račun. Medtem pokličem prijateljico, ker ji moram nekaj nepomembnega povedati … Medtem ko držim telefon na enem ušesu, z drugim ušesom iz ozadja slišim, kako uglajeni gospod natakarici pove: »In tisto, kar je imela gospodična, jaz poravnam.« Natakarica se mi približuje izza hrbta, na hitro odložim, zavedajoč se, kakšno novico mi bo oznanila. »Gospod tamle bo poravnal tudi vaš račun.« Presenečeno šokirana sem. Kako sprejmeš tako gesto, kompliment? To se človeku ne dogaja pogosto in seveda mi je malce prijetno nerodno. Natakarici pustim napitnino in se počasi približujem gospodu. Njegov hrt ima ob mizi na tleh položeno ogromno rjuho, na kateri mirno uživa in kraljuje prostoru. »Mm…« zamencam. »Najlepša hvala. Kako pa to, da ste dobili navdih, da poravnate še moj račun?« se nasmehnem. Gospod me pogleda in mirno odvrne: »Kar tako.« Še enkrat se zahvalim in skušam nerodno vrniti kompliment: »Tale rjuha od kužka pa se lepo ujema z barvo njegove dlake. Kako mu je ime?« povprašam. »Žak.« Naenkrat se mi oba zdita prijetna. Izvem ime psa, ne pa tudi ime lastnika. Ampak še obstajajo džentelmeni. Z gospodom si seževa v roko in se s pogledi nasmehneva. »Še pes ima rad mir, ko je,« si rečem z velikim nasmehom na obrazu in si mislim, kako mi je ta neznanec polepšal dan. Skoraj dolžna sem bila, da to dam naprej in kakemu neznancu polepšam dan tudi jaz.