vestnik

(KOLUMNA) Sladoled in umazani špageti

Ines Baler, 22. 9. 2021
arhiv svet 24
Sladoled.
Popularno

V Črni gori je avgusta potekalo prvenstvo v poležavanju. Česa si še ne bodo izmislili, bo kdo pomislil, vendar to ni nova zadeva, saj je bilo prvenstvo na sporedu že desetič. Sodelovalo je deset oseb, po pravilih so lahko tekmovalci vsakih osem ur vstali in šli do stranišča.

Zmagovalka je v postelji zdržala 117 ur in za kar 52 ur presegla prejšnji rekord, za »podvig« pa si je prislužila 350 evrov.
Sodelujoči so med prvenstvom medijem zagotavljali, da je težko tako dolgo ležati, le brskati po telefonu in se pogovarjati s sotekmovalci. Ženska iz Podgorice, ki je najdlje vztrajala, je ležala štiri dni in 21 ur. Za tak dosežek je res treba biti vztrajen. Zaposleni ljudje bi v tem času štirikrat odšli v službo in se iz nje vrnili, poleg tega pa opravili še številne druge aktivnosti.

LEŽANJE, DVIGNJENO VZGLAVJE
Dreamstime
Fotografija je simbolična.
Lahko se pošalimo, da so v postelji zdržali ves delovni teden in se dvignili tik pred koncem tedna, ki so ga, verjamemo, nato dobro izkoristili. Po treh dneh so namreč že vsi tožili, kako naporno je prvenstvo. In verjetno res ni bilo od muh, sploh če nisi vajen ležernega, umirjenega tempa življenja, ampak vsak dan jurišaš od opravka do opravka.

Novica o tem tekmovanju me je spomnila na to, da so v mojem otroštvu na enem od slovenskih televizijskih programov predvajali angleško govorečo oddajo Guinness World Records Primetime. V njej so prikazovali postavljanje Guinnessovih rekordov. Nekateri so bili res bizarni in tudi ogabni. Vem, da so med drugim tekmovali v tem, kdo lahko bolj izbulji oči, kdo lahko pogoltne več mečev, eden »najhujših« prizorov pa mi je bilo postavljanje rekorda, kdo poje več deževnikov oziroma »umazanih špagetov«, kot so jih poimenovali ustvarjalci oddaje (v originalu dirty spaghetti). Ker danes na spletu najdeš skoraj vse, kar iščeš, je tudi ta posnetek dostopen na youtubu. Trije tekmovalci so imeli na krožnikih pred sabo 259 deževnikov, na voljo pa 30 sekund. Moški, ki je zmagal, jih je zmazal 62 in se uvrstil v znano knjigo rekordov.

slika 2
Dreamstime
Deževniki.
Priznam, da so posnetki zelo nazorni in prikazujejo mrgoleče črve, ki si jih tekmovalci s pestmi tlačijo v usta. In priznam tudi, da sem pred ekranom držala roko in bolj ali manj želela samo slišati dejstva, ki sem jih tu nanizala, kot pa še enkrat videti posnetek. Črvi in druge gomazeče živali namreč niso med mojimi ljubšimi. Pozneje sem na spletu še zasledila, da je isti rekorder v vmesnem času svoj dosežek še izboljšal in v pol minute pojedel kar 215 črvov. Te kolobarnike je začel jesti v vojski, nato pa jih je obdržal na svojem jedilniku, ker mu je bil všeč njihov okus.

Vem, da so okusi in navade ljudi različni, da v številnih državah jedo žužke, plazilce in še marsikaj drugega, nad čimer se mi zmrdujemo, vendar bo sedaj vseeno bolje, da si okus malo popravimo. 

Zanimivo, kako nas le ena bežna stvar, ki jo nekje vidimo ali preberemo, v mislih hitro vrne v preteklost in nas spomni na kakšen dogodek ali anekdoto, ki smo jo doživeli ali ji bili priča. Pa niti ni nujno, da je bila pomembna. Čedalje bolj se mi zdi, da je okrog nas vse več nostalgije. Ali pa to pač pride z leti. V trgovinah se vrstijo ponudbe izdelkov naše ali vaše mladosti, ki jih sicer na trgovskih policah ne najdeš ali le redko naletiš nanje. Poleg tega sem v poletnih mesecih po dolgem času videla enega tistih kombijev, ki so pred desetimi leti in več od vrat do vrat prodajali sladoled in druge zamrznjene izdelke. To je bil res nostalgičen prizor.

Sladoled glavna fotka
profimedia
sladoled

Spomin se mi je vrnil v čas, ko so rumeni ali beli kombiji vsako drugo nedeljo, če se ne motim, s posebno melodijo naznanjali, da so v vasi. Ko je zvok postajal glasnejši, si vedel, da je kombi že blizu, in ko si z dvorišča stopil proti cesti, si opazil, kako so ljudje vzdolž ulice z denarnicami v rokah čakali, da kupijo nedeljsko sladico. Sladoled.