vestnik

(KOLUMNA) Smo Slovenci še vedno športni narod?

Andreja Holsedl, športna psihologinja, 24. 7. 2022
Dreamstime
Fotografija je simbolična.
Popularno

A bomo čez 10 ali 20 let še vedno lahko navijali, kot navijamo zdaj, in uživali ob svetovnih uspehih naših športnikov?

Po letih, ko nas je zadela nova realnost in nas vsaj za nekaj časa popolnoma prikovala med štiri stene, potem pa dodobra omejila naše gibanje, povsod slišimo o upadu gibalnih sposobnosti naših otrok in populacije na splošno. Saj veste, iz majhnega zraste veliko. Kaj pa bo zraslo iz teh generacij, ki zdaj prikazujejo toliko slabše rezultate v primerjavi z generacijami pred njimi? A bomo čez 10 ali 20 let še vedno lahko navijali, kot navijamo zdaj, in uživali ob svetovnih uspehih naših športnikov? Bomo čez toliko let še vedno športni fenomen, ki glede na število prebivalcev prednjači v številu registriranih športnikov, športnih klubov, številu različnih športov, številu medalj itd.? Bomo še vedno v svetovnem vrhu v toliko športih? Bomo še vedno imeli zagnane ljudi, ki bodo prispevali k tem uspehom? Sisteme, ki bodo te dragocene ljudi podpirali? Starše, ki bodo podpora mladim športnikom? Športnike, ki bodo pripravljeni garati, se odrekati in kljub številnim preprekam verjeli, da jim lahko uspe doseči zastavljene cilje? S čim se bomo pa ukvarjali športni psihologi? Še vedno s športniki ali bolj z vsemi, ki se jih šport ne dotakne, in jih s pretkanimi načini motiviranja vabili, da vsaj poskusijo z gibanjem? Jim obljubljali srečo, zadovoljstvo, lepo postavo, zdravje, boljšo koncentracijo …? Jim grozili z debelostjo, povečanim tveganjem za srčno-žilne bolezni, upadom kognitivnih funkcij, nizkim zadovoljstvom z življenjem, slabšim razpoloženjem? Toliko vprašanj, ki si jih moramo postaviti.

andreja-holsedl, psiholog, športni-psiholog
Drumlife Production
Andreja Holsedl

Razvajeni smo – vsak teden lahko uživamo ob vrhunskih predstavah naših športnikov. Če mi sami ne bomo poskrbeli, da premaknemo svojo rit, in povabili zraven še svoje bližnje, potem verjetno čez nekaj let ne bomo mogli uživati ob teh uspehih. No, če prav pomislim, to morda ni res. Tisti, ki te uspehe dosegajo, so in bodo svojo aktivnost zelo verjetno ohranili! Najboljši bodo ostali na visokem nivoju. Bolj moramo poskrbeti za tiste, ki so manj aktivni, priložnostno aktivni ali celo popolnoma neaktivni. Ker tudi iz teh se izgradijo perspektivni športniki in kasneje vrhunski športniki. Pa da se razumemo, ne gre samo za vrhunski šport in medalje. Gre za to, kar bomo našim potomcem z gibanjem in športom dali. Ljubezen do gibanja in zdravega načina življenja, užitek ob gibanju samem, dobro počutje ob telesni aktivnosti, nova prijateljstva, spoštovanje avtoritete, učenje delovanja v skupini, prilagajanje drugim, pomoč drugim, sprejemanje vseh, učenje soočanja s porazi in napakami, razvoj delovnih navad, vztrajanje kljub preprekam ... Pa da se ustavim, ker temu ni konca. Predobro, da bi bilo res, kajne?

Dober zgled vedno vodi, zato se potrudimo, da smo sami telesno aktivni in da že v otroštvu skozi igro in gibanje otrokom privzgajamo te vrednote. Odložimo telefon, če želimo, da ga odložijo otroci. Najdimo čas za skupne aktivnosti, ne tekmujmo za vsako ceno, ampak učimo, da gre za sodelovanje.

Vse to ti šport lahko da. Dajmo to možnost svojim otrokom. Dober zgled vedno vodi, zato se potrudimo, da smo sami telesno aktivni in da že v otroštvu skozi igro in gibanje otrokom privzgajamo te vrednote. Odložimo telefon, če želimo, da ga odložijo otroci. Najdimo čas za skupne aktivnosti, ne tekmujmo za vsako ceno, ampak učimo, da gre za sodelovanje. Da ni važno, koliko golov si dal, ampak kako si se imel na treningu. Nikar ne postanimo drugi trener. Enega otrok že ima, kaj mu bo še eden? Vloga staršev kot podpornikov je izjemno pomembna in če poskušamo trenirati svojega otroka, bomo težko hkrati opravljali še starševsko vlogo. Kot učitelji imamo prav tako pomembno vlogo – če živimo predmet, ki ga poučujemo, bomo otroke zanj navdušili. Naloga učiteljev ni iskanje naslednjih Dončićev, Rogličev in Pogačarjev, ampak zadovoljstvo in napredek vseh v razredu. Gibanje naj bo igra, zabava, poskrbeti je treba za sprejetost vseh v razredu ne glede na njihove telesne zmožnosti. Obstaja ogromno število športov in načinov gibanja, zdravega preživljanja prostega časa. Vsak naj raziskuje in najde tisto obliko gibanja, ki mu je všeč, učitelji pa naj predstavijo večje število športov, ne favorizirajo določenih učencev, ne komentirajo telesnega izgleda ali slabe pripravljenosti, ampak poskrbijo, da bodo navdušili otroke za gibanje, tako da se bodo z veseljem gibali tudi izven ur športne vzgoje. V naših rokah je naša športna prihodnost. Začnimo zdaj.