vestnik

(KOLUMNA) Sobota v Soboti

Dušan Šarotar, 8. 5. 2021
A. Nana Rituper Rodež
Ulična razstava v Slovenski ulici govori o delu arhitekta Lipóta Baumhorna, ki je zasnoval tudi soboško sinagogo, in tukašnji judovski skupnosti.
Popularno

V soboto popoldne se počasi sprehodim po Soboti. Ceste v središču so tihe in široke, oprane z dežjem in osvetljene s toplo in visoko aprilsko svetlobo. Vse je videti skladno, zračno in umirjeno.

Opečnate, rumene in bele fasade se nizajo vzdolž tlakovane ulice, sive plošče in granitne kocke so v dialogu s pisanimi obrazi hiš, prostor, kjer je še pred časom dominiralo asfaltno cestišče, se je odprl in hkrati osvobodil, kliče po dežju in soncu, po času, ki požene mlada in na novo zasajena mestna drevesa v nebo, predvsem pa zbriše vsiljiv vonj po svežem cementu. Obnovljen mestni prostor nevsiljivo vabi, kliče sprehajalce in meščane, ki lahko s svojo prisotnostjo edini požlahtnijo podobo varaša. Brez sledi življenja in urbanega utripa, ki piše nove in oživlja stare zgodbe, se ulica spremeni v muzej na prostem, v mesto duhov. V mestni samoti, tako značilni za soboške sobotne in nedeljske popoldneve, kot bi vsi ljudje hkrati odpotovali in zapustili svoje domove, si ogledam dve odlični in inspirativni razstavi na prostem, o arhitektu Baumhornu ter o Soboti med drugo svetovno vojno. Obe postavitvi nazorno ter izjemno slikovito, z dragocenimi fotografijami ovekovečeno, pričata o živosti, pestrosti, veličini in majhnosti, pa tudi o tragičnem občutenju življenja, s katerim je zaznamovan in prežet spomin mesta.

V tridesetih in štiridesetih letih minulega stoletja, ko je bila navada hoditi na obiske v izbrane soboške hiše, so fotografije postale tako rekoč modni hit v premožnejših družinah. Predvsem moški, ki so si s svojimi cenjenimi advokaturami, zdravništvom, bančništvom ali trgovskimi posli lahko kupili moderne fotografske aparate, so veliko svojega dragocenega prostega časa posvetili temu lepemu hobiju, kot bi se nenadoma, tiho in zahrbtno v njih zavlekla misel, ki je še niso znali ubesediti, kako pomembno je ohranjati spomine. Morebiti so že slutili, ko so ob večerih listali s svojimi prijatelji, ženami in odraščajočimi otroki po teh dragocenih albumih, da je lahko že naslednji hip konec njihovega lepega omikanega življenja. Zlom borze, prekinitev trgovskih poti, nalezljiva bolezen, bog ne daj, nova svetovna vojna in na koncu vedno strašna in nesmiselna smrt.

Seveda je bilo v času obiska najlepše prosto klepetati s sorodniki in prijatelji, govoriti o vsem, pa vendar diskretno, previdno, nikoli ni bilo vljudno povsem odpreti, razpustiti jezik. Vsi pa so se veselili posedanja v tuji hiši, ko čas teče brez prisile. Kratkočasili so se ob neznanih besedah, o katerih kramljajo in ki jih prinašajo vedno nove stvari, stroji, potovanja, radio, telefon in fotografski aparati. O tem so se razgovorili, kako naprave delujejo, pogosto so si tudi ogledovali težke usnjene albume, v katere so vestno zlagali svoje fotografske motive, ujete na številnih potovanjih in ob družinskih obletnicah. Črno-bele fotografije manjšega formata so bile zložene v kronološkem vrstnem redu na trd črn papir in na robovih prilepljene na podlago, vsaka stran je bila pokrita še z debelejšim pavspapirjem. Unikatne ročno vezane albume, izdelane iz najboljšega usnja in zaklenjene z drobnimi zlatimi zaponkami, kot bi šlo za zaklad, so naročali pri tiskarjih in knjigovezih, nekateri so jih kupovali v Münchnu in na Dunaju. Ambicioznejši ljubiteljski fotografi in zbiralci lepih posnetkov so si na dragocen papir natisnili tudi svoje inicialke in vodne žige, s čimer so želeli oplemenititi njihovo izjemno vrednost in predvsem trajnost, stanovitnost svojega družinskega rodu.

Posedali so v salonu ali sprejemnici s fotografijami v naročju, spominjam se šumota, ko sem previdno obrnil prosojni papir in ga nastavil dnevni svetlobi. Za megleno zaveso sem za trenutek, kot droben preblisk, videl življenje, ki nezadržno izginja. Spustil sem list, da je pokril slike, nasmejane obraze, gore, jezera in morje, ceste in hotele, vse je prekrila megla. Začutil sem pekočo bolečino, ki jo vedno znova vzbudi misel na minljivost. Nisem se mogel sprijazniti z vero, da bodo ljudje, zahvaljujoč ovekovečenim spominom, ki so jih hranili za potomce, živeli večno. Fotografirani so samo upali, da dokler se bo še kdo spominjal njihovih imen, tako dolgo bodo živele njihove na papir ali steklo ujete duše. Podobe, so govorili, krajine in portreti ne bodo nikoli zbledeli v očeh časa. Nič jim ne more do živega, niti kuga niti vojna. Nič ne bo pozabljeno. Ko bo nekoč nekdo odprl razkošen album, obrnil ključek v zlati žabici, bo svetloba vse ponovno oživila. V tišini slik, varno pokritih s prosojnim papirjem, je skrita zgodba, ki čaka svojega pripovedovalca.

Jure Zauneker
Dušan Šarotar.