vestnik

(KOLUMNA) »Što vrag nas je prijavo« ali o času, ki mi je veliko dal

A. Nana Rituper Rodež, 30. 5. 2020
Nataša Juhnov
Nekje na Goričkem, z desne Boštjan Rous, Melita Varga Lemut in Damjan Jerič z gostiteljema.
Popularno

Toliko stvari v življenju pride in gre, ampak nekatere ostanejo ali pustijo vtis za vedno. To so bili tisti četrtki, ki so se včasih podaljšali v petke.

Tako se jaz vsako leto maja vedno spomnim na čas pred več kot 20 leti. V mesecu, ko se je narava začela prebujati, se je pričela tudi Vestnikova odmevna akcija Naj domačija in je strokovna komisija začela z delom ter se odpravila na teren. Kako sem jaz padla v to akcijo, mi danes ni čisto jasno.

Nikoli se nisem posvečala temam s kmetijsko tematiko, poleg tega pa sem odraščala v mestu in sem bila kot otrok vedno malo privoščljiva prijateljem, ki so imeli babice, dedke in sorodnike na podeželju, in so lahko ob vikendih ali med počitnicami hodili na kmetije. Če bi me danes kdo vprašal, ali bi si zdaj upala prevzeti akcijo, ki je imela močno strokovno zaledje in je pritegnila toliko ljudi, odmevala pa ne le v pomurskem, ampak tudi v slovenskem prostoru, bi verjetno odgovorila, da ne. Ta Vestnikova akcija je bila veliko več kot zgolj še ena akcija, kjer se podeli nekaj nagrad in izbere zmagovalca.

naj-domačija, vestnik, akcija, podeželje
Nataša Juhnov
Na podelitvi naziva Naj domačija leta 1999 v Sodišincih.

Takrat o tem nisem premišljevala in sem izziv sprejela. Na srečo sem od predhodnikov, že upokojenega novinarja Štefana Sobočana in Bernarde Balažic Peček, ki je prehitro umrla, dobila izjemno dobre temelje in strokovno komisijo, v kateri so takrat sodelovali etnologinja Nataša Konestabo, arhitekt Goran Dominko, za kmetijstvo sta bila Zita Flisar Novak in Damjan Jerič, za urejenost okolja pa Melita Varga Lemut, kasneje še drugi. Uigrana ekipa, ki je dobro poznala svoja področja in teren, tako da mi ni bilo težko »pasti not«.

V sedmih letih, kar sem vodila akcijo, smo v različnih kombinacijah od maja do poznega poletja prečesali podeželje na levem in desnem bregu Mure, prevozili malodane vse ceste in se ustavili na kakšnih 180 kmetijah. Običajno so to bili četrtki, ki so se včasih, in to ni bilo redko, podaljšali v petke. Na mizah kmetij, ki smo jih obiskali, pa je vedno ležal tudi naš časopis Vestnik. Nikomur ni bilo treba pojasnjevati, kdo smo in zakaj smo prišli, po presenečenem pogledu in širokem nasmešku pa so nas pozdravili s:»Što vrag nas je prijavo?«

naj-domačija, vestnik, akcija, podeželje
Nataša Juhnov
V okviru akcije Naj domačija... in še prej Naj kmetija... smo obiskali številne kmetije po Pomurju. rju

Enkrat samkrat se je v teh letih zgodilo, da so nas odslovili, sicer pa so nas odprtih rok, a s skromnostjo in napovedjo, da oni pač niso nič posebnega, povabili na svoje domačije, nam odprli vrata domov in svojega sveta. Z gostoljubnostjo in ob klepetu za mizo ter pod »lugašom« smo obdelali različne strokovne teme, aktualno kmetijsko politiko, možnosti, ki se ponujajo, naravo, ki kmetom ni vedno prizanašala, in življenje nasploh. Čas, ki nam vsem prehitro teče, se je ustavil, ni se več meril s prihodi in odhodi, s skrbjo, da so doma otroci, da si razpet med mnogimi obveznostmi, to je bil čas, ki se je nakopičil kot neizmerni vir bogastva, iz katerega lahko vedno črpaš.

naj-domačija, vestnik, akcija, podeželje
Nataša Juhnov
Delo je ob pomoči sosedov in prijateljev vedno hitreje opravljeno.

Obiski kmetij in domačij so bili izjemna priložnost za pristna srečanja z ljudmi, ki so mi veliko dala. Skozi pogovore smo spoznavali, kako teče življenje na vasi, kaj jih radosti in jim daje smisel, njihove skrbi in strahove, in vse to je bilo začinjeno z življenjsko modrostjo in zdravo kmečko pametjo, ki danes še kako manjka. Očitno je bilo, da se bistveno ne meri le v hektarjih, donosih, tonah, glavah živine ali konjih motorja ter da tisto, kar šteje, niso gole številke. Bistven je odnos, ki ga nekdo ima – do krajine, do okolja, do živali ali do sočloveka in da je treba, če želimo kaj doseči, stopiti skupaj. Tudi na vasi je bilo delo opravljeno šele, ko so bila polja pospravljena pri vseh, ne le pri enem, pa tudi ob praznikih ali kolinah so se dobrote in veselje delili s sosedi in sovaščani. Še posebno pa me je presenetilo, kako odločilno vlogo na kmetijah so odigrale ženske. Zelo različne, a so s svojim delom, razmišljanjem in zgledom marsikje držale tri vogale hiše in vasi.

Časi so danes drugačni, tudi na podeželju, ljudje so se spremenili, tisto, po čemer vsi hrepenimo, pa je večno.

Nataša Juhnov
Slika je simbolična.