vestnik

Kolumna, tokrat malo drugače: Banana Split

Maja Prettner, 28. 10. 2018
Andrej Petelinšek
Dalmacija. Fotografija je simbolična. 
Popularno

Režiserka in scenaristka Maja Prettner o kosilu v Prekmurju, Dalmaciji in še o čem. Vredno branja. 

Družina, zbrana ob kosilu v gostilni v Prekmurju. »Dnevi dalmatinske kuhinje«. Popapcajo hobotnico »izpod peke« s pečenim krompirjem, obližejo prste in vse skupaj poplaknejo z vranje črnim pelješkim vinom plavac mali. Hčerka, ki ima v trebuhu prostor še za nekaj sladkega, natakarja povpraša po ponudbi tipične dalmatinske sladice. Natakar se vzravna in ponosno pove: »Imamo banana split … Kot asociacija na Split.« Medtem ko natakar ohrani skrajno resno držo, hčerka nehote prasne v smeh. Natakarju se zdi čisto legitimno, da sladica izvira iz Splita, hčerka pa v zadržujočem smehu vendarle izusti: »Dobro, dajte dva banana splita.« Nostalgični sladici iz otroštva s prepolovljeno banano, sladoledom in smetano – s katero se ne »špara« – se je vendarle težko upreti. Vse poti me letos vodijo v Split. Najprej se tam znajdem julija. Ob koncu pohajkovanja po otokih moram na poti domov priti do splitskega letališča. Imam več kot tri ure časa do vzleta letala in vse je videti sončno, »ni frke«. Stojim na postaji in čakam na avtobus. Moral bi priti pred pol ure. Naenkrat se zavem, da »čakam že trideset let«. Avtobus pripelje s konkretno zamudo, ampak končno se odpeljemo. Začetno navdušenje ustavi kolona. Dolga kolona. Ves promet obstoji zaradi vrnitve hrvaških nogometašev s svetovnega prvenstva in dobrodošlice. Raja raja. Avtobusu se v eni uri uspe premakniti natanko 9,3 metra. Ura teče. Stopim do voznika in povprašam, kako daleč se po njegovi strokovni oceni vije kolona, in če bi teoretično šla peš, do kod bi morala iti, da bi se promet sprostil. »Uf, tale kolona je dolga več kot tri kilometre, do naslednjega križišča.« Povprašam po navodilih za pot. Voznik prijazno, a skeptično nadaljuje: »Najprej boste šli mimo ene bencinske črpalke na desni. Po enem kilometru boste imeli črpalko na levi, potem boste prečkali progo, pri tej progi še ne zavijte, ker boste po dveh kilometrih prečkali še eno …« Do vzleta letala je zdaj še 45 minut. Nimam izbire: vrata avtobusa se odprejo, izstopim, klobuk imam na glavi, sonce žge, »piči Miki s kufrom«!

Do vzleta letala je zdaj še 45 minut. Nimam izbire: vrata avtobusa se odprejo, izstopim, klobuk imam na glavi, sonce žge, »piči Miki s kufrom«! V hitri hoji vlečem kovček mimo kolone avtomobilov, ki stojijo.


V hitri hoji vlečem kovček mimo kolone avtomobilov, ki stojijo. Ampak, kaj bi se človek vznemirjal, poletje je, v najslabšem primeru zamudim letalo in ostanem še en dan na morju. In tako grem naprej, »v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh«. Hodim, trimčkam malo po pločniku, malo po cesti, »ni predaje«. Po treh kilometrih srečam neko gospo in jo povprašam, ali je to prava smer za letališče. Pravi, da gre tudi ona tja. Ustaviva kombi, zapelje naju do letališča, kamor prispem pet minut pred vzletom letala, preskočim kolono pred okencem, prijazno osebje me spravi na 15-sedežno propelersko letalo, odletim v sončni zahod. Srečna kot otrok s tremi kepicami sladoleda. In spet sem v Splitu. Oktobra. Tokrat je Split postojanka na poti po jadranski regiji, ki jo raziskujemo z ekipo Televizije Slovenija. Usoda je tako nanesla, da sem pristala v režiserskih vodah in zadnjih deset let svet okrog sebe pogosto opazujem skozi oko kamere. Sreča je tako nanesla, da imajo tokratne dokumentarne zgodbe ribičev, školjkarjev, kmetovalcev in pomorcev ravno prav soli. Začnemo v tržaškem pristanišču. Smo na krovu tovorne ladje, ki prevaža kavo, katere opojni vonj se nato razleze po ulicah starega mestnega jedra. Kultura priprave in pitja kave je pri Italijanih številka ena. Kava se v Italiji pije espress(n)o, kot bi rekel »Ciao, come stai«". Lahko bi pisala o vsakem dnevu posebej na tej naši razgibani poti po Jadranskem morju: o trajnostnem ribolovu, zelenem turizmu, onesnaževanju morja, o projektu, kjer tovornjake naložijo na transportne ladje, da bi razbremenili ceste, o lepotah Boke Kotorske in neprecenljivih čebelah na otoku Šolta. Z odprtimi očmi in ogromno elana, zahvaljujoč odlični ekipi, snemamo zgodbe ljudi, ki imajo navdihujoče ideje. Hvaležna sem, da lahko to počnem.

7360f97001c42bb2f355ff5d25f872e8
Andrej Petelinšek
Dalmacija. Fotografija je simbolična.

A da ne odidem predaleč od Splita... Ko se naporen snemalni dan konča, tudi ekipa potrebuje odklop. Večer je morsko topel. Na ostankih romantičnega rimskega trga glasbenik s kitaro igra na prave strune. Vsi – celoten trg, kup neznanih ljudi – kot v transu poplesavajo v istem ritmu in so v tem trenutku kot eno. Morda nikoli prej nisem doživela te skupinske blaženosti ali pa je občutek tako oddaljen, da se ga več ne spominjam. Vsi so brez skrbi, brez zavor. Pred mano sedi starejši par. Gospod nasmejan do ušes poje na ves glas. Njegova gospa je zadržana, pravi, da nerada pleše in poje, pa vendar si z nogo pritrkava. Gospoda kar srbijo pete, na plesišče ga potegne mlajše dekle. Zavrtita se. Gospod se vrne, še vedno prepeva. Tudi sama poznam besedila vseh pesmi … In ne da mrmram, ampak pojem na ves glas! In tako sva v elementu, jaz in gospod iz Škotske, katerega žena ne prepeva rada. Gledava se iz oči v oči in skupaj prevzeto pojeva: »Fly me to the moon«. In večer je že tak, da se zdi, kot da lebdimo. Ko bi le bila astronavt in bi vse tako breztežnostno in blizu zvezd lahko trajalo dlje. A se mi samo zdi, ali tam v množici pleše tudi natakar iz prekmurske gostilne z banana splitom v roki?
"Živjo, kako si.