vestnik

(KOLUMNA) Uživajmo v vojni, kajti mir bo strašen

Jožef Črnko, 8. 5. 2020
Nataša Juhnov
Slika je simbolična.
Popularno

Naj mi bo oproščeno, ampak tokrat se bom res zadnjič ukvarjal z globalno norišnico, imenovano covid-19, čeprav sem sit že vsega, kar se začne na k. A ne gre drugače, saj imam ves čas občutek, da gledam film režiserja (in scenarista) Žige Virca z naslovom Houston, imamo problem iz leta 2016. Možakar nas popelje v obdobje začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko naj bi jugoslovanska politika Američanom prodala vesoljske načrte, na podlagi katerih je Kennedy dva meseca pozneje sporočil prihod človeka na luno. Od te prodaje naj bi vsa Jugoslavija precej dobro živela. A pozneje naj bi Američani ugotovili, da je prodani raketni program neuporaben, in naj bi zahtevali vrnitev denarja, ki pa je bil porabljen. Stvar se zapleta in se ne razjasni niti po vrnitvi »tovariša Ivana«, ki ga je vojaška varnostna služba poslala v ZDA, kjer je delal za NASO, vrnil pa se je šele po 50 letih. Tako nas film pusti razdvojene med realnostjo in fikcijo in gledalec se mora sam odločiti, čemu verjeti in čemu ne.

Nekaj podobnega se dogaja tudi zdaj. Nasprotujočih si izjav (tudi na najvišjih nivojih), neumnih potez, laži, nerodnosti in tudi kakšnih modrih izjav je bilo doslej v izobilju. In to je moja tokratna rdeča nit. Pa saj se še vsi spomnimo, da je vsak na začetku pandemije trdil, da se nam narava maščuje in da nikoli več ne bo tako, kot je bilo. Da nam je bilo predobro. Toda le mesec in pol pozneje smo že siti vsega in komaj čakamo, da bo spet tako, kot je bilo in kot ne bi smelo biti. Cena zdaj ni več važna. Kmalu zatem so prišle prve gospodarske težave. Tudi v svetu. Nemška vlada je hitro sprejela sklep, da niti pod razno ne bo nobenega gospodarskega subjekta, ki bo zašel v težave, prodala, navajam, »pogoltnim skladom, ki zgolj izčrpajo podjetja in jih potem zaprejo«. Pa saj niso povedali nič novega. Povedali so le to, kar vedo že dolgo in kar ve tudi večina Slovencev. Toda mi smo v svoji privatizacijski zgodbi to spoznanje obšli. Iz začetnega obdobja pandemije me bega še eno dejanje. Naši južni sosedje so kaj kmalu sprejeli odlok, da morajo trgovine z živili prodati 60 odstotkov živilskih proizvodov hrvaškega porekla. Pošteno! Mi pa smo naše kmete še enkrat uspešno dotolkli. Uvoz mesa predvsem iz Poljske cveti, doma pa govedorejci ne morejo prodati goveje živine.

Nehote mi ob vsem tem v glavo sili nemška krilatica iz zadnjih mesecev druge svetovne vojne, ki se je glasila: Uživajmo v vojni, kajti mir bo strašen.

Ker mora vsaka težava imeti svoj izvor in krivca, je seveda tako bilo tudi ob izbruhu globalne viroze. Že dolgo nisem slišal toliko teorij zarote kot tokrat. Verjetno jih je bilo na stotine. In ker je prava lahko zgolj ena, je bilo treba poiskati to, izvorno. Če sem iskren, poslušam take stvari zgolj zato, da se zabavam. A tokrat me je zbegal prispevek, ki ga res nisem mogel spregledati. To je bila znanstvenoraziskovalna oddaja Leonardo na italijanski nacionalni TV RAI 3. Oddaja iz leta 2015 je nesramno natančno opisovala posege v genetski zapis koronavirusa in vse posledice. Poskusi naj bi se dogajali prav v virološkem laboratoriju v Vuhanu. Pri tem je bilo opaziti, da so se nad dejanji zgražali celo ameriški znanstveniki, ki so Kitajcem poslali protestno noto, na kar so jim ti odgovorili, da gre zgolj za eksperimentalne posege. Vendar moram priznati, da so se takratni opisi bolezenskih znakov ob morebitnem pobegu virusa iz laboratorija zelo dobro ujemali z bolezensko sliko, s katero se srečujemo. Temu je pritrdil tudi Nobelov nagrajenec za medicino Luc Montagnier. Mar se srečujemo z uvodom v biološki terorizem? Prav zdravstveni sistemi bi lahko bili naslednja kost za glodanje v prihodnosti. Koronakriza je pokazala, kako pomembna je javna zdravstvena mreža in kako se je treba boriti, da ta način skrbi za zdravje ljudi ostane. Posnetki iz nekaterih držav so namreč nazorno pokazali, kakšen odpor do sprejemov t. i. koronapacientov so imele zasebne bolnišnice. In če so že vzele take paciente (pod pritiski javnosti), so za tedensko oskrbo računale okrog 40 tisoč evrov.

A moram priznati, bega me še nekaj nejasnosti. Komu verjeti, kako se sploh zaščititi pred virusom, če Svetovna zdravstvena organizacija pove, da so maske neučinkovite, naša stroka pa trdi, da dajejo več kot 80-odstotno zaščito. In komu verjeti o smrtnosti zaradi koronavirusa, če mi dr. Jereb (Infekcijska klinika Ljubljana) pove, da je smrtnost večja od tiste pri gripi za 10- do 35-krat, hkrati pa dr. Klaus Puschel z inštituta sodne medicine v Hamburgu pove, da je opravil obdukcijo petdesetih uradno umrlih za koronavirusom in da za nobenega ne more trditi, da je bil glavni vzrok smrti omenjena infekcija. Pa komu verjeti, da se je pametno cepiti proti gripi, ko pa zaščita menda nikoli ne preseže 40 odstotkov. In …

Ja, to stanje mi bo pustilo odprtih še veliko vprašanj. A nekaj vem. Kar nekaj velikih in (zase) pomembnih držav je pokazalo, česa med epidemijo ne smemo početi. Ugotovil sem tudi, da v takih časih med državami EU ni prijateljstva. Še hujše je spoznanje, da ni enotne evropske politike za takšna izredna stanja. Tudi zato moramo zahtevati dobro javno zdravstvo. Brez prisklednikov. Nehote mi ob vsem tem v glavo sili nemška krilatica iz zadnjih mesecev druge svetovne vojne, ki se je glasila: Uživajmo v vojni, kajti mir bo strašen.