vestnik

(KORONAKOLUMNA) Moj najboljši dan s covidom-19

Andrej Bedek, 3. 5. 2020
Nataša Juhnov
Slika je simbolična.
Popularno

Ena od aprilskih sobot, bilo je ob 8. uri. Miza se je šibila pod težo dobrot, ki jih je za zajtrk pripravila Marina. Domač kruh, omleta, jajca na oko, hrustljavo pečena slanina, namazi … Manjkala so le mehko kuhana jajca in sok iz sveže iztisnjenih pomaranč, pa bi se zdelo, kot da si na zajtrku v mondenem zdravilišču. Denis, pri katerem smo ta dan čistili okolico nove hiše, je jasno rekel, jejte, jejte, dan bo dolg, veliko dela nas čaka. Za hišo je bil breg. Prava gorička vzpetina, mali Vršič. To je bilo treba počistiti. Parcela, do koder je segel pogled. Zato je Miran prišel s svojimi 80 konji. Na rdečega sameja pa je priključil mulčer. Preden je krenil navkreber, je prižgal cigaro. Dobro se je zavedal, kaj ga čaka.

Do malice smo bili nekje na polovici in se že dodobra zavedali, da trnje zareže v prste tudi skozi rokavice.

Manuel, tak »ezermešter«, je bil mojster s kosilnico na nitko in motorno žago. Z Denisom sva bila »fizikalca«. Odnašala sva drevje, vejevje, grmovje, trnje, ki je padalo pod žago. Miran pa je imel svoje naloge, prah se je za njim dvigoval in dvigoval. Saj, za dobrim konjem se kadi, mar ne. No, prahu je bilo v resnici toliko, da se je motor začel pregrevati, in ko sva z Denisom že sedemindvajsetič lezla navzgor po vejevje, se je iz daljave zaslišal klic malica. Odrešila nas je Marina. In se seveda spet potrudila. Sveža kava, da je dišalo do parcele, domače klobase, pečenice, zelje …
Čakal nas je še dolg popoldan, kosilo bo, ko bo delo končano, je odredil Denis. Do malice smo bili nekje na polovici in se že dodobra zavedali, da trnje zareže v prste tudi skozi rokavice. A so dobra volja, malo daljši in predvsem pogostejši odmori tudi bolečino odgnali stran. Ob koncu dneva je nastal tak kup drevja in vejevja, da če bi ga lahko zakurili za prvi maj, bi se ogenj videl do Pirana. Z Goričkega v Piran je že nekdo itak upesnil. Pogled na parcelo za hišo je bil ob koncu dneva popolnoma drugačen kot zjutraj. Že so se rojevale misli o obori za živali, priročni vrtni lopi, prostoru za kamin iz zidakov za žar. Miran je še dvakrat krenil po robu parcele, nato je sameja postavil v senco. Sestopil je iz kabine, spet je prižgal cigaro. Opravili smo nalogo, je zabrundal v brado.

S prikolico je prišel po vreče, in kot pritiče, je pripeljal malico. Seveda je storil natanko to, kar se od gospodarja pričakuje – ko je odložil cekar s hrano, je prvi vzel iz njega sendvič.

Zdaj se ni več mudilo dol do hiše, čeprav je Marina večkrat klicala na kosilo. Saj veste, šale in druženje ob koncu nekega opravila ali dela, ko si že rahlo utrujen, a še vedno poln energije, je ob kozarcu dobre pijače vedno nekaj najboljšega. Na terasi pa je bilo le še boljše, pravzaprav kičasto. Goveja juha, tako gosta, da v krožniku lahko stoji žlica. Piščančji paprikaš, testenine in za konec solata z jajci, motovilcem in bučnim oljem. In še sladke pogače. Nikomur se ni več mudilo domov, sončni zahod za urejeno parcelo bi bil lahko kulisa za serijo Gorski zdravnik. Moj najboljši dan s covidom-19.
Dva tedna kasneje, spet sobota, tokrat ob 7.15. Cilj dneva je bil s sekalnikom napolniti sto vreč sekancev. Seveda prej zajtrk. Tokrat sta vse niti v rokah držali Blanka in Tamara. Rebra, domača šunka, vloženi čiliji, sveže žemlje, ocvirki, trdo kuhana jajca. Nič čudnega, da se v koronakrizi vsi redimo. Po zajtrku so se razdelile naloge. Andrej je bil pobiralec in dodajalec vejevja. Goran je veje porival v sekalnik. Na drugi stran Dejan in moja malenkost. Dejan je bil vrečar, kar pomeni, da je pazil, da se pravilno polnijo vreče, in jaz zavezovalec. Vrečo je bilo treba zavezati in odnesti na kup. Bili smo res dobro naoljen stroj, dokler nas ni ustavil prihod Štefana, gospodarja in Andrejevega brata.

Preden je krenil navkreber, je prižgal cigaro. Dobro se je zavedal, kaj ga čaka.

S prikolico je prišel po vreče, in kot pritiče, je pripeljal malico. Seveda je storil natanko to, kar se od gospodarja pričakuje – ko je odložil cekar s hrano, je prvi vzel iz njega sendvič. Tamara se je potrudila, ker smo si jo dan prej privoščili. Žemlja, posebna salama, majoneza. Sendvič MacTamara. Še dva kupa vejevja sta čakala po malici, hitro smo našteli več kot 90 vreč sekanega drevja in vejevja. Štefan je medtem nekaj vreč že zložil na prikolico, da ga ne bi zbadali, da je le šofer. Seveda nas je prišel pogledat naš vaški mizar. Po naključju je šel mimo. Kar nekaj časa smo (p)ostali ob cekarju. Vreče pa smo doma imenitno zložili pod streho, to zimo se bo grelo. Če bo sploh zima. In že se je dan prevesil v popoldne – spodobilo bi se torej, da je na mizi kosilo. Zgodilo se je natanko tako. Juha z domačimi Blankinimi rezanci, dunajski zrezki, pečen krompir, zelena solata, vloženi čiliji. V bistvu smo se tudi za to mizo zadržali kar (zelo) dolgo, kot pri Denisu. Drugi najboljši dan s covidom-19.