Slovenci smo precej zadržan narod. Madžari se poljubljajo, ko se srečajo, v družbi Italijanov se zdi, da se te vedno dotikajo in objemajo, Španci so znani po svoji vročekrvnosti in odprtosti. Slovenci poslovnemu partnerju, znancu, prijatelju še stisnemo dlan, potem pa nismo več prepričani, kdaj bi se objeli, kdaj poljubili, kdaj pobožali. A kot nam je pokazal koronačas, nam dotiki manjkajo. Kako zelo zdravilen je mamin dotik, ve že dojenček, ki se velikokrat umiri le v njenem naročju. Ko odraščamo, je teh dotikov vse manj, ker ti ob tem kar naenkrat postane nerodno, saj svojo vlogo ponovno odigra družba. Šolarja zafrkavajo, če poljubi mamo, ko ga odloži pred šolo. Fantje ne smejo niti jokati, ker se to zanje ne spodobi. Kdo to pravi? Zakaj ne bi smeli jokati? Zakaj ne bi smeli objeti mame, očeta, brata, sestre in jih poljubiti, kadarkoli začutimo željo po tem? Ker želje z leti ne izginejo, samo potlačimo jih. Ker »se ne spodobi«. Raje, kot da bi se zazrli v oči in stisnili v topel objem, se obrnemo stran in skrivamo solze. Ko pa enkrat nekdo odide za vedno in ga dejansko ne moremo več stisniti, nam je naenkrat hudo in občutimo tesnobo v prsih, ki je posledica krivde in slabe vesti. Ne, ker nismo imeli radi, ampak ker nismo znali pokazati in povedati, kako zelo imamo radi.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Ministrstvo ukinilo 60 digi info točk, devet tudi v Pomurju
Kot razlog navajajo racionalno porabo javnega denarja.
Velikokrat ljudje ne rečejo: Rad te imam, ampak se ljubezen skriva v stavkih, kot so: Kaj boš jedel? Previdno vozi. Javi se, ko prispeš.
Vedno je lepo slišati lepo besedo. A ljudje velikokrat lažejo, da dosežejo svoj cilj, zato so še bolj kot besede dejanja tista, ki štejejo. Velikokrat ljudje ne rečejo: Rad te imam, ampak se ljubezen skriva v stavkih, kot so: Kaj boš jedel? Previdno vozi. Javi se, ko prispeš. Vsak opran in zlikan pulover, vsako skuhano kosilo je znak ljubezni. To počnemo za ljudi, ki jih imamo radi, razen seveda, če je kaj od naštetega naša služba. In teh vsakodnevnih pozornosti prevečkrat ne opazimo in jih jemljemo kot samoumevne, kot stvari, ki pač so, dokler jih nekega dne več ni. Mnoge šele takrat zaboli.
Koronačas nam je rutino obrnil na glavo in nas v veliko primerih vrnil na začetek. K družini, odnosom. Mnogi s(m)o še bolj kot prej spoznali, da je vse minljivo. Da imamo le tukaj in zdaj in da je ta čas treba izkoristiti.
Še vedno sem pod močnim vtisom dogodka, ki je pobožal mojo dušo. Takoj po koncu epidemije smo se s prijatelji in znanci zbrali na našem dvorišču in preprosto slavili svobodo in uživali življenje. Še bolj kot kadarkoli se je potrdilo, da smo ljudje družabna bitja, da rabimo drug drugega in da drug drugemu dajemo energijo. Priznam, kršila sem pravila in preprosto objela ljudi, koga tudi poljubila, čeprav ne živimo z vsemi v istem gospodinjstvu. Preden me kdo napade, da (spet) oporekam ukrepom vlade in spodbujam dotike, naj pojasnim, da govorim o pristnih človeških odnosih, ko ni epidemije. V mojih skoraj 33 letih smo jo imeli razglašeno enkrat, in to dobra dva meseca, odnose pa gradimo leta in leta.
Ne želim čutiti krivde in imeti slabe vesti, ko bo enkrat prepozno, da ovijem roke okrog svojih dragih, zato mi jih ni nerodno objeti in poljubiti, ko odhajam ali ko pridem ali kar tako. Pa ni bilo vedno tako. Leta in leta sem raje skrivala čustva in se delala, da sem trdna, da me nič ne more prizadeti, in na skrivaj jokala. Zdaj jokam tudi pred 300 ljudmi, če tako čutim, in mi ob tem ni niti malo nerodno.
Zato se smejmo, poljubljajmo, objemajmo, božajmo, kot da je zadnjič, ker nikoli ne vemo, kdaj pravzaprav je.