Jesenski dnevi so kot nalašč za dolge sprehode v naravi ali odkrivanje novih zanimivih kotičkov. Eden takih skritih biserov je krožna rekreacijska pot Strmina v Gornji Radgoni, ki je svojo celovito podobo dobila šele nedavno. Lahko jo izkoristimo zgolj za lep sprehod, lahko pa si privoščimo pravi izlet po mestu.
Pot, ki je dolga približno en kilometer, se začne ob vznožju strmih stopnic na grajski grič pri nedavno odprtem RG bistroju, v preteklosti pa je bil tukaj znani Pivohram Golar. Lani so del lesenih stopnic obnovili, tako da ni bojazni, da bi kakšna počila pod težo koraka, so pa kar velik zalogaj in potrebna je vsaj zmerna fizična pripravljenost, da jih premagamo. Ravno zato so priljubljene tudi med domačimi tekači in rekreativnimi športniki – zadihanost na vrhu je zagotovljena!
Ko premagamo prvih 133 stopnic, pridemo do večjega podesta, kjer si lahko odpočijemo. Če se ozremo naokrog in napnemo oči, že lahko vidimo delček prve od dveh razglednih ploščadi. Pogled nam s te točke sicer zakrivajo veje okoliških dreves in grmovja.
Preberite še
Odpri v novem zavihku
Dijaka soboške gimnazije osvojila deveto mesto na tekmovanju v Bruslju
V Bruslju je potekalo finalno tekmovanje Evropski denarni kviz.
Po počitku nas čaka novih 125 stopnic, skupaj jih je torej 258. A še preden prestopimo zadnjo, nas na levi strani kažipot usmeri k trem skulpturam slovenskega kiparja Marka Pogačnika. Pogačnik sodi med najbolj znane slovenske (avantgardne) umetnike in je med drugim tudi oblikovalec slovenskega grba ter prejemnik častnega naziva Unescov umetnik za mir. Skulpture (poleg treh na grajskem griču najdemo eno še na nabrežju reke Mure) so posvečene štirim elementom narave – ognju, zraku, vodi in zemlji. Ob vsaki skulpturi je informativna tabla, ki sprehajalca pouči o pomenu posameznega elementa, hkrati se je na klopcah ob skulpturah mogoče odpočiti in uživati v objemu narave.
Nedaleč od skulptur, ki predstavljata elementa ogenj in zemljo, stoji prva razgledna ploščad, tista, ki smo jo s kotičkom očesa že lahko ujeli med vzponom po stopnicah. S ploščadi se nam odpre širok pogled na del Gornje Radgone ob Muri, med vejami pa se rišejo tudi podobe avstrijske Radgone in obrisi goričkih gričev. Ob ploščadi najdemo informativno tablo, ki na kratko opiše nekaj znamenitosti mesta, med njimi Alejo velikih, spominski park Nikoli več, cerkev sv. Petra, muzej Špital in Dom penine.
Skrita ploščad
Ko se naužijemo razgledov, se vrnemo na stopnice, kjer nas po prestopu zadnje čaka tretja od štirih skulptur, ta je posvečena zraku. Če ob vznožju stopnic nismo dobro preučili kažipota, lahko hitro pozabimo, da nas v bližini čaka še druga razgledna ploščad. Pot do te namreč še ni tako dobro uhojena. Od skulpture zavijemo desno, v gozd, kjer po nekaj deset korakih uzremo omenjeno ploščad. To je najnovejša pridobitev na rekreacijski poti. V primerjavi s prvo je še bolj skrita, razgled z nje pa nam za zdaj še zastirajo veje dreves. Pozimi, ko bo listje odpadlo, bomo od tod lahko občudovali avstrijsko Radgono, do tedaj pa se lahko na tej točki za kratek čas odmaknjeni prepustimo toku svojih misli ali beremo o zgodovini mostu, ki povezuje obe Radgoni, kar nam ponuja informativna tabla. Most ima poleg gospodarskega pomena predvsem simbolnega, saj označuje geografsko, sociološko in jezikovno povezanost nekoč enega mesta.
Tokrat se zadnjič vrnemo na stopnice oziroma na njihov konec. Še nekaj korakov in na vrhu griča uzremo mogočno utrdbo iz 12. stoletja, radgonski grad. Od začetka 90. let prejšnjega stoletja ga upravlja poslovnež Milan Herzog, ki mu je dal del današnje vsebine. S plačilom vstopnine si lahko ogledamo grajski vrt, atrij in njegovo notranjost, kjer so med drugim herbarij Andreja Coklina ter šolske učilnice iz povojnega obdobja.
Od gradu se po Grajski cesti spuščamo po poti navzdol in zavijemo na Čremošnikovo ulico. Ko prispemo do hiše dr. Franca Simoniča in dr. Janka Šlebingerja, lahko svoj izlet podaljšamo še z ogledom Aleje velikih in muzeja Špital, ki stoji le lučaj stran in ob stalnih ponuja tudi občasne in gostujoče razstave. Krožno pot sklenemo s sprehodom po Jurkovičevi ulici, kjer ne bomo mogli mimo Doma penine, ne da bi poskusili kozarec katere od številnih penin največje slovenske kleti s penečimi se vini, Radgonskih goric, čisto na koncu pa nas pot mimo izhodišča odpelje do turističnoinformacijskega centra v Kerenčičevi ulici, kjer lahko izvemo še za druge skrite in manj skrite kotičke, ki jih ponuja to mesto.