vestnik

Mojstra Boštjan Lačen in Daniel Sukič: »Ka kmet ne vej, kmet ne gej«

Damjana Nemeš, 14. 11. 2021
Jure Zauneker
Kuharska mojstra Boštjan Lačen in Daniel Sukič se v kuhinji dobro dopolnjujeta in – kot pravita – odlično sodelujeta, vendar brez dobre ekipe tudi njune jedi ne bi bile to, kar so.
Popularno

O tem, kaj jima pomeni kuhanje, kdaj sta se prvič zavrtela po kuhinji in s katero svetovno kuhinjo si najraje razvajata brbončice, smo se pogovarjali s kuharjema Boštjanom Lačnom in Danielom Sukičem, ki sta odgovorna za pripravo jedi in menijev v restavraciji Kodila v Markišavcih.

Ko govorimo o hrani in kuhanju, vsi najprej pomislimo na to, da nam hrana pomeni predvsem preživetje. Kaj vama to dvoje pomeni, če pustimo ob strani, da je to v prvi vrsti vajina služba?

Daniel Sukič: »Predvsem neko udobje, nekaj, kar je dobrega.«

Boštjan Lačen: »V osnovi res to, kar smo na začetku omenili, torej preživetje. Kuhanje pa je dejansko, tako kot je povedal Daniel, neko udobje, 'komfort', prav tako zadoščenje, ko vidiš, da so ljudje, ki jim kuhaš, zadovoljni, njihov odziv je tisti, ki te žene naprej. Seveda pa je pogoj, da imaš kuhanje rad, da uživaš v tem, kar delaš.«

Dejala sta, da je kuhanje udobje, da ga moraš imeti rad. Kdaj pa sta se začela ukvarjati s profesionalnim kuhanjem, kaj je bila ključna prelomnica?

Daniel Sukič: »Jaz sem se s profesionalnim kuhanjem začel bolj intenzivno ukvarjati v srednji kuharski šoli. Tam sem spoznal praktično delo in takrat sem se očitno tako zelo zaljubil v kuhanje. Vedno sem tudi verjel in zagovarjal, da kuharski poklic potrebuje ljudi, ki bodo to počeli z veseljem, z ljubeznijo.«

Boštjan Lačen: »Jaz pa sem se najprej zaljubil v kuhanje in potem sem se začel profesionalno ukvarjati s tem. Vsak potrebuje hrano, vendar ima vsak svoje zahteve pri njej. Tudi sam sem pri kuhanju zelo zahteven, saj sem bil že od doma vajen, da smo kuhali po dva obroka na dan, kasneje sem opravljal tudi takšno službo, kjer smo organizirali različne dogodke, predvsem koncerte, vendar ni bilo nikogar, ki bi kuhal. Tako sem se podal v ta svet in tu ostal.«

Torej ni bilo nobene posebne osebe, ki bi vplivala na vajino odločitev, da postaneta kuharja?

Boštjan Lačen: »V bistvu ne, sama hrana je vplivala na naju.«

Kaj je bila prva jed, ki sta jo pripravila?

Daniel Sukič: »Verjetno jajca, pa hrenovke sem si skuhal.« (smeh)

Boštjan Lačen: »Ne vem, verjetno podobno. To ni tako kot pri ženskah, da prve ne pozabiš nikoli.« (smeh)

markišavci, boštjan-lačen-in-daniel-sukič, slovencke-počitnice
Jure Zauneker
Daniel Sukič je Kanadčan, ki se je pred nekaj leti ustalil v Prekmurju, si tu ustvaril dom in se zaposlil. Kot pravi, je tu srečen, saj je našel to, kar je iskal, a kot pravi kuharski mojster na področju kulinarike pogreša predvsem morsko hrano.

Za kuharje je bistveno, da poznajo različne svetovne kuhinje, poskušajo kulinariko iz vsega sveta. Kaj sama najraje kuhata in katera kuhinja vama je blizu? S čim si najraje razvajata brbončice?

Daniel Sukič: »Če najprej povem za kuhanje, tu v restavraciji imamo neke smernice, ki jim sledimo. Skušamo ostati bolj tradicionalni, vendar s pridihom modernosti. Najraje pa posežem po mehiški in indijski kuhinji, ta hrana mi je nekako najbolj všeč.«

Boštjan Lačen: »Kot rečeno, pripravljava jedi s tradicionalnimi sestavinami, vendar je način priprave drugačen, bolj moderen, uporabljava tehnike iz drugih kuhinj. Sicer pa imam najraje japonsko in mehiško hrano.«

Od kod pa črpata ideje in recepte za kreacijo novih jedi, novih krožnikov?

Daniel Sukič: »Jaz iz sanj. (smeh) Verjamem, da ideje prihajajo od tam. Pa seveda iz pritiska, ki ga kuharji doživljamo pri svojem delu.«

Boštjan Lačen: »Sam največ inspiracije pri kreaciji jedi najdem v evropski kuhinji, zagotovo pa tudi v tem, da greš po svetu in poskušaš nove jedi. Kot je že Daniel povedal, nam glava bolj deluje tudi takrat, ko smo pod pritiskom. Sama narava dela je namreč takšna, da takrat lažje in bolje delujemo.«

Če sta dva v kuhinji, je verjetno tudi lažje snovati nove ideje. Kako funkcionirata skupaj?

Daniel Sukič: »Dobro, nimam kaj povedati.«

Boštjan Lačen: »Dejansko je tako, da je lahko eden od naju prost in je drugi v kuhinji ali obratno. Seveda pa je profesionalno kuhanje ekipno delo. Ni takega chefa, ki bi lahko vse delal sam, to moramo povedati iskreno. Če ni natakarjev, pomivalcev in vseh drugih v ekipi, se ti vse podre. Je kot streha, če ji odvzameš en tram, se podre. Zato je o posameznikih nesmiselno govoriti.«

Vseeno pa je še vedno kuhar tisti, ki ideje uresniči, ki ustvari krožnik.

Boštjan Lačen: »Drži, vendar vseeno ne gre brez ekipe. Gre za skupne ideje, vsak nekaj prispeva.«

Daniel Sukič: »Pomembno se mi zdi tudi, da mladim, ki so zainteresirani za ta poklic, damo možnost in priložnost, da rastejo in razvijajo svoje ideje, svoje znanje. To je dobro tako zanje kot za okolje, v katerem vsi delamo.«

Boštjan Lačen: »Točno tako. Rastemo drug z drugim, kakor koli obrnemo. Lahko smo v tem poklicu petdeset let, a ko pride kdo nov, te vedno nauči nekaj novega.«

Kako pa smo po vajinem mnenju Slovenci oziroma Pomurci dovzetni za sprejemanje drugačne kulinarike, drugačne hrane? Se odnos do tega kaj spreminja?

Daniel Sukič: »Ka kmet ne vej, kmet ne gej. Tako mi je vedno babica govorila in verjetno to še vedno drži.«

Boštjan Lačen: »Res je, vendar se to počasi spreminja. Pri starejših se sicer še vedno vidi, da česar ne poznajo, nočejo niti poskusiti, vajeni so lokalne kuhinje, kar seveda ni nič slabega. Pri mlajših generacijah pa se trend obrača, sprejemajo drugačnost.«

Kaj je vajina najljubša jed?

Daniel Sukič: »Vse rad poskusim, vendar bi rekel, da morska hrana, saj je v Pomurju ni toliko na pretek, kot je je v Kanadi. To najbolj pogrešam od tam.«

Boštjan Lačen: »Meni pa jedi na žlico, na koncu se vedno vse konča pri tem.«

markišavci, boštjan-lačen-in-daniel-sukič, slovencke-počitnice
Jure Zauneker
Boštjan Lačen najde največ inspiracije za ustvarjanje novih jedi v evropski kuhinji in v poskušanju novih jedi. Pravi, da veliko dobrih idej nastane tudi med kuhanjem, saj je narava dela takšna, da na "starih lovorikah" ne more spati.

Pripravljata te jedi tudi doma? 

Daniel Sukič: »Doma ne kuhava veliko, za to so bolj odgovorni drugi.«

Boštjan Lačen: Res je, doma redko kuhava. Ne, ker bi bila naveličana, ampak ker nisva niti toliko prisotna, da bi lahko kuhala dnevne obroke. Razen če bi vsi jedli ob 11. uri zvečer« (smeh) 

Daniel, omenili ste Kanado, kjer ste odraščali in živeli še pred nekaj leti. Zakaj ste za svoj dom izbrali Prekmurje, od koder sicer prihajata vaša starša?

Daniel Sukič: »Ker je to moj dom od nekdaj. Ko sem kot otrok s staršema prvič prišel sem na obisk, sem se v Prekmurje zaljubil, vse od takrat pa sem imel idejo, da bo to nekoč moj dom, da bom tu živel. Priložnost se je pokazala in zdaj sem tu. Srečen sem.«