vestnik

Tina Mauko bo junija na oder poslala novo slovensko opero

Marina Vrbnjak, 6. 4. 2021
Osebni arhiv
Za njo je že mnogo glasbenih del in poučevanj. Piše glasbo za filme, opere, pravljice, samostojne performanse in sodeluje z mnogimi priznanimi slovenskimi in tujimi glasbeniki, dirigenti in komponisti.
Popularno

Epidemija na njeno ustvarjanje ni imela vpliva. Svoj svet z vso predanostjo ščiti, da ostane avtentičen.

Devetintridesetletno Tino Mauko umetnost spremlja že od otroštva. Docentka, akademska glasbenica oziroma skladateljica ter profesorica klavirja in glasbe bo, po dveh letih ustvarjanja v rodni Gornji Radgoni, junija na oder poslala novo slovensko komorno fantastično opero Deklica z vžigalicami.

Trenutno v duhu umetniške ustvarjalnosti

»Oče je stalno recitiral pesmi in pel, mama je ljubila opere in tako sem lahko razvila svoje veje,« pojasni uvodoma. Po končani osnovni šoli se je vpisala na srednjo glasbeno šolo v Mariboru, kasneje pa zaključila še akademijo za glasbo v Ljubljani. »Prva štiri leta sem potrebovala, da dokončam študij klavirja, da spoznam in pogledam duhovno izročilo največjih skladateljev, od zgodnjega baroka vse do danes, obširno klavirsko literaturo ter ostale predmete, katerih znanje koncertni pianist potrebuje. Nato sem vpisala naslednja štiri leta kompozicije, da sem pridobila vso širše znanje, ki ga potrebuje skladatelj, da razprostre glasbo, ki jo nosi v sebi, v partiturno literaturo, ki je v pomoč orkestru in vsem ostalim izvajalcem, da se lahko srečajo z glasbo, ki jo skladatelj sliši,« pojasni. Do oktobra je bila zaposlena na fakulteti v Mariboru ter delala kot glasbena sodelavka v SNG opera in balet v Ljubljani in v Mariboru. »Sedaj sem na svobodi, lahko bi rekli v sili razmer ali pa v duhu umetniške ustvarjalnosti.«

tina-mauko
Osebni arhiv
Tina Mauko v pogovoru s slavnim angleškim dirigentom Simonom Rattlejem. Foto Osebni arhiv

Skladatelj je kot režiser

Najbolj ponosna je na to, da se ne neha razvijati. »Da me nič ne more ustaviti in da nisem izgubila zvedavosti, neusahljivega vira domišljije. To je izredno pomembno. Iz domišljije izvirajo največja dognanja tega sveta in brez te nimamo svoje identitete. Od tu naprej pa nastajajo vse boljše kreacije.« O tem priča tudi njeno nenehno menjavanje služb in okolja. Veliko časa je tako namenila spoznavanju delovanja glasbenih ustanov v slovenskem prostoru in delovanju znotraj univerzitetnega in akademskega študija. To je nadgradila tudi z osebnimi obiski nekaterih kulturnih središč v osrednji Evropi. Med drugim je imela tudi enomesečno umetniško rezidenco Ministrstva za kulturo na Dunaju v času, ko je potekal mednarodni festival sodobne glasbe – Wien modern. »To priložnost sem izkoristila za svoje nastope kot pianistka improvizatorka. Na Dunaju sem se srečala tudi s starim znancem Riccardom Mutijem, ki sem ga spoznala na Salzburških slavnostnih igrah, ter izkoristila čas za obisk muzejev in galerij. Vse to vpliva na moje ustvarjanje, saj je skladatelj kot režiser, opazovalec, ki skuša družbi pomagati skozi kontemplativno umetnost. Več kot vidiš, bolj premisliš, kaj boš izrazil, in bolj se zavedaš, kakšen vpliv bo to imelo na družbo.«

tina-mauko
Osebni arhiv
Precej odmeven je bil njen avtorski performans Maria Magdalena, ki ga je izvedla leta 2015. Foto Osebni arhiv

Sama in izolirana

Kot pravi, epidemija na njeno ustvarjanje ni imela vpliva, saj je bila ves čas zelo samozaščitniška. »Veste, v mojem svetu poteka čas čisto drugače. In vse to zahteva veliko odrekanja že od otroštva. Spomnim se, kako moji sošolci niso razumeli, zakaj nočem hoditi ven. Plavala sem v vesolju in razvijala tenkočutnost, brez katere ne zmoreš graditi pretanjenosti. Če bi ustvarila trdo kožo, ki jo odstrem takoj, ko pridem iz okolja z več ljudmi, potlej bi tudi moja glasba zvenela tako, z utrjeno zaščitno plastjo.« Tudi v procesu ustvarjanja velikega in zahtevnega dela Deklica z vžigalicami je bila popolnoma sama in izolirana. »Materialne podpore nimam, še pričakujem odgovore pomembnih institucij in uglednih posameznikov, ki imajo afiniteto do glasbene ustvarjalnosti najvišjih razsežnosti, kot je na primer opera. Za zdaj je moje delo podprl gospod Igor Štemberger, ki izredno ceni ustvarjalne in študiozne posameznike.«


V času ustvarjanja komorne opere je imela nekaj vaj in strokovnih obiskov v Mariboru in v Ljubljani, v organizacijskem smislu povezanih s pripravami na izvedbo opere. Ves preostali čas je ustvarjala doma. »To pomeni od jutra do poznih večernih ur, ki sem ga prekinila s posameznimi sprehodi ob sončnem vremenu in sedaj že z delom na vrtu, kar me zelo veseli, saj me poveže z naravo.« Vzornika nima, pravi, da je na tej poti sama in veliko truda vlaga v to, da raziskuje svoj svet, ki ga z vso predanostjo ščiti, da ostane avtentičen. »Name lahko vpliva vsakdo, s katerim se srečam in vsebinsko pozitivno vpliva na moje razumevanje sveta in umetniškega ustvarjanja. Četudi ni glasbenik ali umetnik.«

tina-mauko
Osebni arhiv
Veliko časa je namenila spoznavanju delovanja glasbenih ustanov v slovenskem prostoru in delovanju znotraj univerzitetnega in akademskega študija. Na fotografiji v Dunajski državni operi. Foto Osebni arhiv

Mir je tam, kjer so dobri ljudje

Sama zaenkrat še ne razmišlja o selitvi v tujino, čeprav se dogovarja za koncerte v Rusiji, na Danskem, Nemčiji, Avstriji, Argentini, Italiji, Hrvaški. »Zaenkrat še ostajam v Sloveniji, saj imam rada mir, kot sem zapisala v zadnji pesmi Deklice z vžigalicami: Mir je tam, kjer so dobri ljudje, mir je tam, kjer je sočutje.« Meni sicer, da se je slovenska mentaliteta izgubila v soju slabih navad, ki jih nismo uspeli iztrebiti. »Posamezniki zato bežimo ven iz bolnih sistemov, iz družbe z nizkim izražanjem in napadalnostjo, ki zeva že na vse strani,« dodaja. A verjame, da bi s svojimi zahtevnimi projekti lahko uspevala tudi v majhnih krajih, kot je na primer Gornja Radgona. »Ljudje so veliko bolj dovzetni in odprti, kakor mislijo tisti, ki so na položajih, in ponujajo odre že tisočkrat preživetim stvarem ter s tem zavirajo duhovno in mentalno rast ljudi.« Pri tem opomni na preteklost, čas Jugoslavije, ko so se izvajali številni koncerti. »Na primer festival Radenci, poznan kot festival najsodobnejše komorne glasbe, je z več kot 30-letno kontinuiteto segal široko v tujino,« opomni in doda, da ima Prekmurje veliko možnosti, da obudi stare gradove, pozabljene dvorane in tako skozi kulturo zgradi mednarodno pojavnost ter opozori nase.

Čez pekel, da bi našla osvoboditev

Libreto Deklica z vžigalicami je pisala eno leto, in sicer na način, da je prebirala magistrska dela in doktorske disertacije, npr. o severnem siju, o pojavu budizma, kam in kako se je širil, v pomoč so ji bile tudi različne strokovne in leposlovne knjige. »Tukaj sem se prvotno preveč zadržala in šla pregloboko v zgodovinski čas pojavov in njihove povezanosti s časom nastanka Andersenove pravljice. Iz končne podobe opere sem izločila za približno 1 uro skic in glasbe. Zelo pazljivo sem proučila, zakaj dodajam budizem v skandinavsko zgodbo.« V pravljici je ob gosko, deklico in babico dodala še očeta, brata in mamo. Vsak pevec ima poleg svoje še dodatno vlogo, ponekod se pojavi npr. oče kot indijski budist, drugič kot mimoidoči gospod, nato se pojavi na silvestrski večerji kot oče oz. metafora Pohlep. In tako isto ostali. »Pojavi se trio sopranistk kot veter, drugič kot ženske, ki okrašujejo kipec Bude na veliki budistični praznik, Vesak, kjer se bo pričelo tekmovanje dveh velumov, ki bosta reševala vprašanja sveta in prihodnosti. Vprašanje sledi: 'Bolezen, ki hodi po Zemlji v letu 2021, je suženj nečesa. Njegova sin in hči pa pustošita svet in ljudi. Kdo so to' ter: 'Kaj ljudem preostane?'« Če želim sporočati, moram najprej graditi na sebi, pravi Maukova. "Moram čez pekel, da bi našla osvoboditev. Moram biti napredna ter hkrati zadovoljiti najzahtevnejšega poslušalca in misleca, kakor navdihniti tudi vse ostale."

tina mauko
Kaj zdaj berejo drugi